Ari
Vsaj temo moraš imeti. Vsaj temo, če že nikogar na tem svetu nisi imel.
Čeprav to ni res. Imel si mene. En teden.
Ocenila sem te na 5 mesecev starega muca. Pomladanca. Pri tvojih dveh kilogramih se je to zdelo čisto normalno. In pri tvoji prijaznosti.
V mislih sem že sestavljala oglas zate. "Najbolj priden Ari" bi bil naslov. Pa kako bom tule pisala, kako neverjetno glasen si bil, ko sva se peljala na kastracijo.
Primijavkal si s polja. In se pustil ujeti. Takoj. In potem si bil dober teden v kopalnici, na treh kvadratih, in samo spal in jedel in spal in jedel. In se metal na hrbet in dajal buce in delal zvezdice. In predel. Predel ...
Do besed "To je 3 ali 4 leta star samec. In ni imel lepega življenja." sem še verjela, da imaš šanso. Da bom pisala oglas. Da boš do nadaljnjega okupiral mojo staro otroško sobo. Da boš nekoč kraljeval pri Svojih kot lep, mogočen muc. Po teh besedah pa sem vedela. FIV+. In šibek, bolan organizem.
Saj bi morala vedeti. Saj *bi* vedela, če bi imela več izkušenj z začasniki. Slinjenje, odpadajoča dlaka, neverjetna, obupna koščenost ...
Zdaj vem. Prišel si se spočit. Prišel si prosit za pomoč. Prišel si, da bi odšel.
In si odšel. Mirno. Še zadnji dotik tvojega mehkega kožuščka. Še zadnji papa.
In si odšel.
Ari, moj Arči. Lahko, da si bil celo življenje sam. A zadnji teden nisi bil sam. In danes tudi ne. In tudi v večnosti ne boš sam. Vedno bom s tabo.
Vedno boš z mano.
