Spomenik
Objavljeno: Ne jul 12, 2015 9:04 pmNekje vendar mora biti spomenik, nekje vendar mora biti vklesano ime, nekje mora ostati spomin. Tako zelo smrtna in dokončna je bila tvoja diagnoza, da je bilo moje srce skoraj pomirjeno, prazno, sprijaznjeno. Vedela sem da greš, vsa moja bit je sprejela tvoj odhod, polna miru sem se prvič ozrla tja,.. tja kjer zdaj ležiš. drugi so te, ker jaz te nisem znala, nisem smela, jaz nisem zmogla, položili. Položili tja zraven njega, tja pod žametne rože, kjer sta tako rada v vročini zaspala. Prekmalu ga je izdalo mlado srce. Ko si šel, sem znala, da si imel življenje, najboljše, boljše od mojega, o dragi Bučko tako zelo lahko sem ti tistega popoldneva šepnila zbogom.
Prezgodaj je spet udaril, šele mesec in pol je od tega, ne morem spet, še enkrat, znova. Če je tvoja smrt kot nežna svila legla na moje srce in tvoje življenje, je njena trda kot skala. Ne še, ne še, pa vendar. Bil si ji vzornik, vzgojitelj, potem ko sta šla si ji bil edini. Zdaj bo legla zopet zraven tebe, kakor takrat, ko je bila še mladička, ko sta bila otroka,ko smo vsi še bili otroci, ko je oče še živel. O bog koliko spominov. Kako more biti da vas ni. Nekje vendar mora ostati sled, spomenik, vsaj ime. O bog kako je sploh mogoče da jih ni. Bog pa saj tebe tudi ni.
Prezgodaj je spet udaril, šele mesec in pol je od tega, ne morem spet, še enkrat, znova. Če je tvoja smrt kot nežna svila legla na moje srce in tvoje življenje, je njena trda kot skala. Ne še, ne še, pa vendar. Bil si ji vzornik, vzgojitelj, potem ko sta šla si ji bil edini. Zdaj bo legla zopet zraven tebe, kakor takrat, ko je bila še mladička, ko sta bila otroka,ko smo vsi še bili otroci, ko je oče še živel. O bog koliko spominov. Kako more biti da vas ni. Nekje vendar mora ostati sled, spomenik, vsaj ime. O bog kako je sploh mogoče da jih ni. Bog pa saj tebe tudi ni.
Samo jokam lahko s tabo, nimam besed tolažbe, čas je edini tolažnik.
Objem na daljavo ...
žal mi je 