plašen zajček
Prispevkov: 127
Pridružen: Pe okt 15, 2010 5:53 am
Spomenik
Prezgodaj je spet udaril, šele mesec in pol je od tega, ne morem spet, še enkrat, znova. Če je tvoja smrt kot nežna svila legla na moje srce in tvoje življenje, je njena trda kot skala. Ne še, ne še, pa vendar. Bil si ji vzornik, vzgojitelj, potem ko sta šla si ji bil edini. Zdaj bo legla zopet zraven tebe, kakor takrat, ko je bila še mladička, ko sta bila otroka,ko smo vsi še bili otroci, ko je oče še živel. O bog koliko spominov. Kako more biti da vas ni. Nekje vendar mora ostati sled, spomenik, vsaj ime. O bog kako je sploh mogoče da jih ni. Bog pa saj tebe tudi ni.