Moje drobne lučke

Pupa pa Luki se že jagata skupaj po nebu,100 procentno, prejšnjo noč sem videla dva lepa vesela utrinka, ki sta dirjala čez nebo: angel:

Pravkar uživam v opazovanju mojih punčk, ki zganjajo neugnane vragolije zdravih malih muckov. Kako lepo bi bilo, če bi bila med njimi tudi ti, Melrose, pikica zlata. Pa te ni, čeprav si se borila. Zdaj lahko ob spominu nate samo še jokam, učka moja mala.

Kratek čas pa si bila le srečna v družbi svojih sestric



Pa ti, Richard. Vsi smo se čudili, tako rosno mlad, pa že tako velik fant. Ampak nisi bil Levjesrčni, bil si samo nežen mali mucek, mamin fantek. Brez mamice nisi mogel živeti, ob mamici pa tudi ne.

Bučman gromozanski, radi smo te imeli.




Mei, tudi od tebe smo se morali posloviti. Zdaj vem, zakaj si bila tako nenavadno lepo sprejeta med stanovalci naše mačje sobe. Muce čutijo in niso tako brezsrčne, kot so ljudje, ki so te zavrgli. Vedele so, da si hudo bolna. Nič ni pomagalo in na pragu lepega novega življenja si omagala.

Takšno te bomo zadržali v spominu, lepotička naša

Srčki

Tako ganljivo, da brišem solze in mi je res žal, da jim ni uspelo.

Tako zelo žal mi je Gipsy, čutim s tabo .

omojbog, gipsy...

drobne lučke, do konca ljubljene, nikoli pozabljene.

Samo jokam lahko, niti tolažiti ne morem...

Ljube male kresničke, papa!

Vedno je zelo hudo, ampak včasih je še malo huje. Tootsie, muca moja mala, kaj bi dala, da bi še bila, tvoji učki, tvoje tanke nogice, ki delajo zvezdice po mojih laseh...

Ta tema je vedno žalostna. Žal mi je, prav za vsakega, ki mu ne uspe.

Življenje je krivično.

oh gipsy....

Dobby. Kratko življenje ti je bilo dano, toliko lepih reči bi lahko spoznal, radoveden in igriv, kot si bil, pa ti je prekleti virus privoščil le par dni otroškega veselja. Potem si ugasnil, na hitro, kot plamen na svečki, ki se ne more upreti vetru, ko ta zaveje skozi odprto okno. Od njega sem se poslovila 28.9. na veterini, kamor sva šla, da bi ga odrešili.



Bunki. Dobila sem te s posebnim naročilom naše vetke, naj te čuvam. Bilo je mišljeno bolj v šali, ker si bila posebna, pa ne zaradi prirojene deformacije prsnega koša, ampak zato, ker si znala takoj očarati vse okoli sebe, mala okrogla predoča progasta žogica, zahtevna in živahna, s posebnim nizkim tonom mijavkanja... In sem te čuvala in oboževala.

Zbolela si 12.10., potem pa sva šli skupaj čez pravo kalvarijo. Bruhanje, krvava driska, krvavitve iz črevesja, huda slabost in posledično popolno zavračanje hrane, shujšala si na polovico svoje teže. Preživela si vse, se borila in jaz s tabo. Potem je šlo na bolje, po polžje, nisem ti pustila, da bi se predala, ko si bila hudo oslabljena, z nasveti so pomagale tudi dobre tete (zlata vetka, Helena). Pa si začela po malem jesti sama, driska ni bila več krvava, prebavila so spet začela počasi delovati. Upanje, ki sem ga kar nekako potlačila v sebi, je začelo iz dneva v dan naraščati. Pred kakšnim tednom sem pomislila, da sva morda le premagali zahrbtno bolezen. Predvčerajšnim sem bila v to že kar prepričana, včeraj popolnoma. Danes zjutraj sem te našla zraven ležišča brez življenja in že vso otrplo. Ne sodim med ljudi, ki bi jim bilo v življenju z rožicami postlano, marsikaj prenesem, ampak danes zjutraj se mi je od šoka in bolečine za trenutek ustavilo življenje. Pa to sploh ni pomembno, Bunki, moji mali mucki, se je ustavilo za vedno. Počivaj v miru, mala borka. Bila si ena in edina.

Bunki in Adi, slikana 11.10, dan preden se je izkazalo, da je zbolela tudi ona. Adi je vedel...

oh gipsy ...