Pomagamo živalim

Posredujem:

Gucci.

Pes z dizajnerskim imenom, ene izmed "tistih" pasem, točno "tiste" najstrašljivejše barve in oblike. Eden "tistih", ki niso za otroke. Eden "tistih", ki pobijejo vse kar leze in gre. Eden "tistih", ki ko zagrabijo, ne spustijo več. Razen takrat, ko se roka v ramenskem sklepu odtrga z žrtvinega telesa. Stereotipi. Napačna prepričanja, ki so v ljudeh zakoreninjena bolj kot kurja župca in kamilični čaj ob prehladih.

Gucci je eden izmed psov, ki si takega življenja, kot ga je živel, zagotovo ne bi sam izbral. Kot mladiča so ga k sebi vzeli ljudje, ki so odrinjeni prav na rob družbe. Ljudje s popolnoma drugačno mentaliteto in načinom življenja. Stigmatizirani ljudje. Romi. Kot mladiček se je menda igral z otroci. Menda je spal v baraki skupaj z ljudmi. Menda so ga vozili z avtom naokrog. Skratka, imeli so ga radi. Bil je družabnik. Potem ga je napadla neka psica in po besedah lastnice naj bi si pes to dobro zapomnil in takrat so ga zaprli v pesjak.

Takrat, ko smo Guccija spoznali, je v svojem pesjaku besno lajal. Pesjak je bil sestavljen iz različnih ostankov mrež in železja. Imel je celo neko streho, ampak se ne morem spomniti kakšno. Takrat je bil pes sestradan. Kosti so mu štrlele na vse konce, njegov pogled je bil popolnoma prazen. Prišli smo malce bližje, da bi videli kdo sploh rjovi v tisti majceni železni kletki. In tam je bil. Stafford mix, tigraste barve, z belo liso na prsih. S prav nič krivimi nogami, z zelo predolgimi kremplji, z dolgim repom in povešenimi uhlji. Njegov gromki lajež nam ni pustil prav blizu. Le toliko, da smo videli, da živi v lastnih iztrebkih in da naokrog leži nekaj starih obglodanih kosti. Vode ni imel. Hrane tudi ne. "Ta pes ne bo več dolgo živel" smo rekli. Videti je bil star in betežen. Popolnoma omagan. Lastnica je bila takrat v zaporu ali pa v bolnici, kdo bi pravzaprav vedel. Ko so okoliški romi zaslišali lajež so pritekli na kup in nas podili stran. Češ, da tam nimamo kaj početi. Da lastnice ni doma in naj se ne vtikamo v psa. Po njihovih besedah je to zelo nevaren pes in je z razlogom zaprt. V pesjaku je bil tudi privezan, kot da vso to železje ne bi bilo že dovolj.



Psa takrat nismo imeli kam namestiti. Fotografirati nismo smeli, če smo hoteli odnesti celo kožo. Ljudje nam še niso zaupali tam niti nismo bili zaželjeni. Vse nas je bilo strah njegovega laježa in agresivnosti. Povedali smo, da nujno rabi vodo in hrano, da je presuh. In šli smo mimo. S težkim srcem. Pes je preživel zimo in poletje tudi. Kadarkoli smo šli tam mimo, nam je nagnal strah v kosti in povzročil kurjo polt zaradi bede v kateri je živel. Nekega vročega poletnega dne je imel celo posodo in v njej nekaj starega suhega fižola iz konzerve. Vendar se ni premaknil. Ležal je zvit v klobčič in tulil. Njegovi uhlji in gobec so bili prekriti z ranami, ki mu jih je neusmiljeno zadajal mrčes. Nikamor se ni mogel umakniti. Ute ni imel. Čas je mineval, sonce je žgalo in pes je živel, ker mu drugega pravzaprav ni preostalo. Bližala se je zima, pritisnil je krut mraz. Tu in tam je imel v pesjaku nekaj sena. Na tistem skromnem kvadratnem metru tega ni bilo težko potacati in umazati, zato je bilo kmalu vse na debelo prekrito z iztrebki. In ja, tudi njemu je smrdelo. Večkrat smo šli tam mimo, pobirali pse enega za drugim, kolikor je pač šlo. Vsakokrat smo s stisnjenimi zobmi in na skrivaj pogledovali proti pesjaku, če je pes notri še živ. Vedno je izgledal komajda živ.



Lastnica se je vrnila domov in ugotovila, da še zase ne more skrbeti kaj šele za psa. Uboga starejša ženica je ostala sama brez moža in treh otrok, ki so 6 let nazaj psa pripeljali k hiši. Ostala ji je ena nagrobna sveča in nekaj zob v ustih. Drugega nima. Strop v njeni barakici se udira, okna nimajo stekel. V kotu stoji vreča s starimi cunjami, ki jih v res hudem mrazu zakuri, da bi ji bilo toplo. Drv nima, nasekati jih zaradi slabega zdravstvenega stanja sama ne more. Šepa in boli jo roka. Želi si vsaj elektrike, vode ni tak problem dobiti. Pravi, da psa hrani večkrat kot sebe. Slišala je, da tu in tam pridemo naokrog in psom poiščemo nove, boljše domove. Gospa je zelo zadržana in nerada govori z neromi. Sedaj ji ne preostane drugega, kot da zaupa prostovoljcem, ki jim pomagajo pri čisto vsakdanjih težavah v življenju. S težkim srcem nas je prosila za pomoč in nam slepo zaupala.



Tako smo spet prišli tja, pred tisti zarjaveli pesjak, ki niti to pravzaprav ni bil. Pes je bil še vedno suh, mogoče vseeno malo manj kot prejšnje leto, ko lastnice ni bilo doma. Lajal je še vedno in njegov pogled ni bil nič manj obupan. Gospa si je zanj želela nov dom. Ni želela ne zavetišča in ne mrzlega objema skrinje v veterinarski ambulanti. Prosila nas je naj pomagamo. V predalu polomljene omarice je imela poleg lastnih zdravil njegov potni list. Presenečeni smo bili nad tem, da je pes celo cepljen proti steklini. Dve leti nazaj so ga celo spustili na prosto in ga oprali vse umazanije, ki se je nabrala na njem. Nihče ni imel pojma kaj naj s takim psom. Kdo bi ga vzel k sebi? Menda je popadljiv in tudi prav mlad ni več. Prepričani, da laževa sva lastnici obljubili, da bova Gucciju našli nov dom. Zagotovo obstaja nekje nekdo tudi zanj. Na forumih in facebooku je zgodba o njem zaokrožila, vsem se je zasmilil, redki so svetovali kaj naj storimo. Večina je zgolj nemo odkimavala. "Ta pes nima prihodnosti. Treba ga je uspavati". Mu humano odvzeti še toliko življenja kot ga premore z zgolj dvema injekcijama kemikalij. Neboleče. Zanj nevede in hitro. Za nas in lastnico nepredstavljivo težko. Vendar bi storili tudi to, v kolikor bi bil pes do ljudi nevaren in bi tam kjer je samo životaril. Nihče si ni mogel domisliti načina, kako to povedati lastnici, ki nas je obupana prosila za pomoč.

Doma, ko sediš za mizo in kosiš dunajski zrezek te preplavi vsa ta grenkoba prejšnjih dni. Spremlja te tudi v kopalnici in celo med spanjem. Meni Gucci ni šel iz glave niti za sekundo. Pa ni bil prvi pes, ki sem ga videla životarit. Vedeli sva, da ga ne bova pustili tam. Nedopustno bi bilo vedeti za njegovo trpljenje in nič storiti. Nedopustno bi bilo preslišati klice na pomoč. A vseeno ... Bili sva praktično nemočni. Nikjer nikogar z več izkušnjami, nikjer nikogar z nekaj upanja. Vsepovsod samo smrtna tišina. Meni pa odmeva v glavi tisti gromki lajež in besede ljudi, ki pravijo, naj nehamo sanjati. "Pes nima prihodnosti." Hja, verjetno ga pesti tudi precej zdravstvenih težav. Navsezadnje je brez zavetja in konkretne hrane zunaj preživel že točno 6 poletij in 6 zim. In prav nobene več ne bo, svo sklenili. Nekako bomo že. O tem, kako svo se skoraj zapletli z "roko pravice" oz. pristojnim zavetiščem sploh ne bi izgubljala besed. Bilo je treba ukrepati hitro. Bilo je treba ukrepati zdaj. Najbolje bi bilo, da bi bili ukrepali že včeraj. Pripravili smo se na najhujše. Natisnili smo pogodbo o predaji psa, napolnili injekcijo s sedativom, v avtu pripravili boks, nagobčnik in nekaj najnujnejše opreme. Žal nam je bilo, da nimamo rokavic, da nimamo zanke. Zbralo se nas je nekaj, ki smo s cmokom v grlu odšli na pomoč z eno in edino možno rešitvijo. Da spravimo psa od tam. Da ga spravimo stran od tam brez institucij, ki bi zagotovo med romi povzročile več škode kot koristi. Nam prostovoljcem zaupajo.

Se nadaljuje ...

Mrzlo nedeljsko jutro, Gucci je lajal, okrog njega se je zbralo celo naselje ljudi. Jaz sem bila mirna. Koleričnost psu ne bi prav nič koristila. Treba mu je bilo samo dati pomirjevalo in počakati, da zaspi. "Potem bomo že nekaj" smo si verjetno mislili prav vsi zbrani, vsak od nas brez točno začrtanega načrta. Tehtali in tehtali smo morebitne scenarije, ki čakajo vse nas, govorili smo bolj malo. Skušali smo ostati pozitivni pred ljudmi. Da ne bi opazili, da smo zbegani, da mogoče nimamo dovolj izkušenj, da mogoče ravnamo malenkost nepremišljeno. Drugega nam ni preostalo.
Približala sem se pesjaku z vrečko pasje hrane. Okrog mene so romski mladeniči vpili, naj ne vtikam roke k psu, čeprav menda še ni ugriznil človeka. Brikete sem mu metala notri. Stala sem blizu. Videla sem, da je pes prestrašen. Kadar je lastnica zavpila nad njim, se je sklonil kolikor se je le lahko in čakal. Povesil je temne prazne oči, spodvil rep pod trebuh prav do gobca in čakal. Kmalu zatem je nama obema jedel z roke. Prav lepo vzame z roke, za tako sestradanega psa. Njegove oči so težko pričakovale vsak naslednji grižljaj. Ovratnica mu je bila precej prevelika, ker je toliko shujšal. Lahko bi se mu brez težav snela. Zato smo mu raje nataknili zanko iz vrvi in ga pritisnili ob železne rešetke, da se ni mogel premikati. Prestrašen je bil. Ni vedel kaj se dogaja. Vsi smo si govorili, saj bo hitro, saj bo hitro. Potem bo vse dobro. Pogumna blondinka ga je z injekcijo špiknila v zadnjo nogo in revež niti trznil ni. Potem smo čakali. Kar nekaj časa je trajalo, da je postal omotičen in zaspan. Stal je sredi pesjaka s povešeno glavo in se zibal levo in desno. Ko si prišel bližje, da bi ugotovil, kako deluje pomirjevalo je začel repkati na vso moč. "Še malo" smo se strinjali. Usedel se je na edini kos ledu, ki ga je imel in počasi zaspal. Mi smo se spogledovali in upali na najboljše. Precej se je boril in ni se zlahka vdal. Takrat sem razmišljala o tem, kako bi bilo, če bi ga uspavali. Saj sploh ne bi zaspal kar tako. Pomirjevalo nanj ni močno vplivalo. Mogoče zato, ker je imel zaradi stradanja že tako upočasnjeno presnovo ali pa je kje kak drug razlog.

Najtežje mi je bilo pri srcu, ko smo sklenili, da je čas, da pesjak odpremo. Vem, kaj si predstavljate. Odpreš zapah na vratih in to je to. Pri Gucciju si za to potreboval konkreten železen klin, da si odstranil žeblje. Še med potjo sem rekla kolegoma v avtu, da sploh ne vem, če ima pesjak vrata, pa sta me samo debelo pogledala. Lastnica je udarjala po žebljih in iz njenih ust so se zaslišale kletvice. Žeblji so bili že hudo zarjaveli, gospa pa brez moči, prepričana, da mora to storiti sama. Gucci je bil živ zabit v svoj "pesjak". Ko smo odstranili "vrata" je nastal grozen zvok, ki ga ne bom pozabila. Stala sem prav blizu, ko se je železna stranica odlepila od vseh iztrebkov spremenjenih v debelo smrdljivo plast. In ta zvok para srce. Gucci je še poskušal nekaj renčati, a nikogar ni ganilo. Namestili smo mu novo rdečo ovratnico in nagobčnik ter ga naložili v avto. Še vedno je nekaj brundal. Lastnica je s popolnoma rdečimi očmi in tresočimi ustnicami jokala, ljudje, ki so se nam prej smejali so zdaj samo še strmeli. Pogledala sem njegov klavrni pesjak. Poskusila sem si predstavljati kako je biti tam dan za dnem. Kaj vidi, kaj mu lahko polepša dan. Nič. Daleč okrog samo blato in smrad.



Zdaj je Gucci nastanjen v boljšem pesjaku. V takem z veliko uto in mehko debelo odejo. V takem s posodama za vodo in hrano. V takem, ki se ga vsak dan počisti. V takem, ki se ga tudi ogreva, če je mrzlo. In nazadnje a nič manj pomembno, ljudje so ves čas okrog njega in ga imajo radi, pa čeprav ga skoraj ne poznajo. Tudi on še ni povsem prepričan ali lahko kar vsakemu zaupa. Ampak zdaj ni več lačen, zdaj ni več žejen. Zdaj roke božajo njegovo kratko in umazano dlako. Pripnejo ga na povodec, mu namestijo nagobčnik in ga skupaj z ostalimi peljejo na sprehod, na travnike obsijane s soncem. V tem neskončno uživa. Ko zagleda ljudi prav veselo repka. Njegove oči niso več tako ubite, niso več tako prazne in napolnjenje z grozo.



Gucci je pes, s katerim bo treba še veliko delati. Gucci je pes, ki ni brez težav, a mu seveda ne gre zameriti. Nikogar več ni imel, ko so za živega zazidali med železje. Ne vemo še, ali obstaja nekdo nekje, ki se mu bo Gucci usedel v srce in ga bo sprejel z vsemi pomanjkljivostmi, ki jih ima. Gucci bo dober pes, v to sem prepričana. Gucci bo srečen. Pa tudi, če nam bo gorelo za petami, se bomo metali na zobe in se bomo morali braniti proti tistim, ki mislijo, da bi znali bolje. Imeli so svojo priložnost, verjemite. Gucci je ves ta čas čakal. Zdaj je končno dočakal, odprl se mu je popolnoma nov svet. Po vseh teh letih mu je ponoči toplo. In verjamem, da se tudi v spanju preganja z drugimi psi po travnikih, uživa v polni posodi hrane in veselo repka. Zadnje besede njegove bivše lastnice, ko smo odhajali, so bile: "Pa prosim ... prosim, prinesite mi kakšno sliko." Gucci si zasluži. Dajmu mu priložnost, da postane zgodba o uspehu.

http://a1.sphotos.ak.fbcdn.net/hphotos-ak-snc6/196255_1873005513136_1481117203_32035024_1639005_n.jpg

Hvala vsem, ki vam ni vseeno, predvsem pa hvala tebi M., ker si verjela.

S.

Zadnja slikca

Za slikce je poskrbela *šiva*

Rada bi samo še dodala, da je Gucci izredno prijazen psiček, ki si je verjetno res celo življenje želel samo dostojnega življenja. Že v očeh se mu vidi kako uživa in ko teče po prostranih travnikih.. To je res nekaj, kar moraš videt, da verjameš .

Midva s fantom se do njega obnašava kot do katerega koli najinega psa, ne dajeva mu nobenega posebnega statusa in ko je želel takoj na začetku nekaj godrnjat se niti malo nisva vznemirila, premaknila ali mu kakorkoli dala mislit, da je on "alfa" in v trenutku smo bili zmenjeni.. Fant - jaz - šele nato on in ostali psi. Neverjetno kako potrpežljiv in dobrosrčen je. Če bi bila jaz on, bi verjetno grizla in renčala na vse kar mi pride pod roke .

P.S: Nagobčnika ne nosi zato, ker bi bil blazno agresiven, ampak zato, ker vsak dan z njim spoznavamo nekaj novega, srečujemo različne ljudi in živali in smo se po posvetovanju odličili, da je bolj varno za Guccija, nas in okolico, da ga nekaj časa še nosi (mu pa le ta ne predstavlja nobene groze, ker ko odpreš pesjak kar sam sede in počaka, da mu ga nadaneš).

Pa še foto dokaz kako pasje kardelo pozitivno učinkuje nanj.. Saj je če se katera od naših psic oddalji (bog ne daj, da je pa to Tara) čisto zmeden revež .

omg, Guccijeva zgodba je pa res, res ganljiva. Hvala vsem, ki mu pomagate!
...jaz sem pa softička in grem zdajle cmizit.

Čudovite ste!

Noroo

In bravo punce!
(kako lahko pomagamo?)

En velik, velik objem za vse, ki ste naredili in vsak dan delate Gucciju življenje, ki si ga zasluži vsako živo bitje. Krasni ste!

Njegova zgodba me je res zelo razžalostila

Lubček, sedaj si na varnem, sedaj boš dobil vse, kar prej nisi - ljubezen, hrano, vodo, toplo posteljo in še in še. Tole temo bom redno spremljala, saj je tudi Gucci zelo lep

Gucci še vedno išče začasni dom, saj tam kjer je ne more dolgo ostati, je bila samo hitra rešitev, za kar smo *šivi* in njenim zelo zelo hvaležni. Gucci potrebuje prav vse kar potrebuje tak pes - novo široko ovratnico, hrano zaenkrat imamo, ampak vedno pride prav, moja želja pa je tudi, da se psa, ki je preživel vseh 6 let na mrazu in vročini, tudi dobro veterinarsko pregleda, za kar bomo seveda potrebovali finance.

Pomagate lahko z lobiranjem pri prijateljih in znancih, ki imajo izkušnje s takimi pasmami in iščejo takšnega psička

Na kateri račun boste pa zbirale?

jst sm čist smrkasta, naslednje licitacije so pa lahko njemu namenjene

V bistvu ne vem. Društva nimava, na osebni račun je pa malo tako-tako, a ne? Bomo še videli! Lahko predlagate?



Za licitacije sem pa zelo za, celo sama bi končno dala stvari na licitacije! Se spravljam že toliko časa pa nekako me vedno prehiti tista nedelja.

s telimi licitacijami bi jest še 14 dni počakala mam par stvari še za dokončat da jihj potem dam na licitacije, bi jih pa res zanj dala na licitacije, no sicer pa saj jih je nešteto ki rabijo pomoč

ah teli moji hormoni...mi precej nagajajo tko da moram jokat cele dneve in potem vsa zabuhla okol strašit. guči želim ti vse najlepše v življenju in verjamem, da boš ljudem dal še eno šanso...

, BRAVO punce!!

kšno modro mačko?

dobiš modro mačko
a pa to lahko jaz briatzz pošljem pa napišem da so prav za guccijeve licitacije ko se bodo zgodile?
Cimprej nam sporočite kako in kaj in predvsem kdaj bodo tele licitacije, danes sem se odločla da naredim eno goro stvari ker imam ravno preveč časa