Gucci in njegova zgodba

Posredujem:
Gucci.
Pes z dizajnerskim imenom, ene izmed "tistih" pasem, točno "tiste" najstrašljivejše barve in oblike. Eden "tistih", ki niso za otroke. Eden "tistih", ki pobijejo vse kar leze in gre. Eden "tistih", ki ko zagrabijo, ne spustijo več. Razen takrat, ko se roka v ramenskem sklepu odtrga z žrtvinega telesa. Stereotipi. Napačna prepričanja, ki so v ljudeh zakoreninjena bolj kot kurja župca in kamilični čaj ob prehladih.
Gucci je eden izmed psov, ki si takega življenja, kot ga je živel, zagotovo ne bi sam izbral. Kot mladiča so ga k sebi vzeli ljudje, ki so odrinjeni prav na rob družbe. Ljudje s popolnoma drugačno mentaliteto in načinom življenja. Stigmatizirani ljudje. Romi. Kot mladiček se je menda igral z otroci. Menda je spal v baraki skupaj z ljudmi. Menda so ga vozili z avtom naokrog. Skratka, imeli so ga radi. Bil je družabnik. Potem ga je napadla neka psica in po besedah lastnice naj bi si pes to dobro zapomnil in takrat so ga zaprli v pesjak.
Takrat, ko smo Guccija spoznali, je v svojem pesjaku besno lajal. Pesjak je bil sestavljen iz različnih ostankov mrež in železja. Imel je celo neko streho, ampak se ne morem spomniti kakšno. Takrat je bil pes sestradan. Kosti so mu štrlele na vse konce, njegov pogled je bil popolnoma prazen. Prišli smo malce bližje, da bi videli kdo sploh rjovi v tisti majceni železni kletki. In tam je bil. Stafford mix, tigraste barve, z belo liso na prsih. S prav nič krivimi nogami, z zelo predolgimi kremplji, z dolgim repom in povešenimi uhlji. Njegov gromki lajež nam ni pustil prav blizu. Le toliko, da smo videli, da živi v lastnih iztrebkih in da naokrog leži nekaj starih obglodanih kosti. Vode ni imel. Hrane tudi ne. "Ta pes ne bo več dolgo živel" smo rekli. Videti je bil star in betežen. Popolnoma omagan. Lastnica je bila takrat v zaporu ali pa v bolnici, kdo bi pravzaprav vedel. Ko so okoliški romi zaslišali lajež so pritekli na kup in nas podili stran. Češ, da tam nimamo kaj početi. Da lastnice ni doma in naj se ne vtikamo v psa. Po njihovih besedah je to zelo nevaren pes in je z razlogom zaprt. V pesjaku je bil tudi privezan, kot da vso to železje ne bi bilo že dovolj.

Psa takrat nismo imeli kam namestiti. Fotografirati nismo smeli, če smo hoteli odnesti celo kožo. Ljudje nam še niso zaupali tam niti nismo bili zaželjeni. Vse nas je bilo strah njegovega laježa in agresivnosti. Povedali smo, da nujno rabi vodo in hrano, da je presuh. In šli smo mimo. S težkim srcem. Pes je preživel zimo in poletje tudi. Kadarkoli smo šli tam mimo, nam je nagnal strah v kosti in povzročil kurjo polt zaradi bede v kateri je živel. Nekega vročega poletnega dne je imel celo posodo in v njej nekaj starega suhega fižola iz konzerve. Vendar se ni premaknil. Ležal je zvit v klobčič in tulil. Njegovi uhlji in gobec so bili prekriti z ranami, ki mu jih je neusmiljeno zadajal mrčes. Nikamor se ni mogel umakniti. Ute ni imel. Čas je mineval, sonce je žgalo in pes je živel, ker mu drugega pravzaprav ni preostalo. Bližala se je zima, pritisnil je krut mraz. Tu in tam je imel v pesjaku nekaj sena. Na tistem skromnem kvadratnem metru tega ni bilo težko potacati in umazati, zato je bilo kmalu vse na debelo prekrito z iztrebki. In ja, tudi njemu je smrdelo. Večkrat smo šli tam mimo, pobirali pse enega za drugim, kolikor je pač šlo. Vsakokrat smo s stisnjenimi zobmi in na skrivaj pogledovali proti pesjaku, če je pes notri še živ. Vedno je izgledal komajda živ.

Lastnica se je vrnila domov in ugotovila, da še zase ne more skrbeti kaj šele za psa. Uboga starejša ženica je ostala sama brez moža in treh otrok, ki so 6 let nazaj psa pripeljali k hiši. Ostala ji je ena nagrobna sveča in nekaj zob v ustih. Drugega nima. Strop v njeni barakici se udira, okna nimajo stekel. V kotu stoji vreča s starimi cunjami, ki jih v res hudem mrazu zakuri, da bi ji bilo toplo. Drv nima, nasekati jih zaradi slabega zdravstvenega stanja sama ne more. Šepa in boli jo roka. Želi si vsaj elektrike, vode ni tak problem dobiti. Pravi, da psa hrani večkrat kot sebe. Slišala je, da tu in tam pridemo naokrog in psom poiščemo nove, boljše domove. Gospa je zelo zadržana in nerada govori z neromi. Sedaj ji ne preostane drugega, kot da zaupa prostovoljcem, ki jim pomagajo pri čisto vsakdanjih težavah v življenju. S težkim srcem nas je prosila za pomoč in nam slepo zaupala.

Tako smo spet prišli tja, pred tisti zarjaveli pesjak, ki niti to pravzaprav ni bil. Pes je bil še vedno suh, mogoče vseeno malo manj kot prejšnje leto, ko lastnice ni bilo doma. Lajal je še vedno in njegov pogled ni bil nič manj obupan. Gospa si je zanj želela nov dom. Ni želela ne zavetišča in ne mrzlega objema skrinje v veterinarski ambulanti. Prosila nas je naj pomagamo. V predalu polomljene omarice je imela poleg lastnih zdravil njegov potni list. Presenečeni smo bili nad tem, da je pes celo cepljen proti steklini. Dve leti nazaj so ga celo spustili na prosto in ga oprali vse umazanije, ki se je nabrala na njem. Nihče ni imel pojma kaj naj s takim psom. Kdo bi ga vzel k sebi? Menda je popadljiv in tudi prav mlad ni več. Prepričani, da laževa sva lastnici obljubili, da bova Gucciju našli nov dom. Zagotovo obstaja nekje nekdo tudi zanj. Na forumih in facebooku je zgodba o njem zaokrožila, vsem se je zasmilil, redki so svetovali kaj naj storimo. Večina je zgolj nemo odkimavala. "Ta pes nima prihodnosti. Treba ga je uspavati". Mu humano odvzeti še toliko življenja kot ga premore z zgolj dvema injekcijama kemikalij. Neboleče. Zanj nevede in hitro. Za nas in lastnico nepredstavljivo težko. Vendar bi storili tudi to, v kolikor bi bil pes do ljudi nevaren in bi tam kjer je samo životaril. Nihče si ni mogel domisliti načina, kako to povedati lastnici, ki nas je obupana prosila za pomoč.
Doma, ko sediš za mizo in kosiš dunajski zrezek te preplavi vsa ta grenkoba prejšnjih dni. Spremlja te tudi v kopalnici in celo med spanjem. Meni Gucci ni šel iz glave niti za sekundo. Pa ni bil prvi pes, ki sem ga videla životarit. Vedeli sva, da ga ne bova pustili tam. Nedopustno bi bilo vedeti za njegovo trpljenje in nič storiti. Nedopustno bi bilo preslišati klice na pomoč. A vseeno ... Bili sva praktično nemočni. Nikjer nikogar z več izkušnjami, nikjer nikogar z nekaj upanja. Vsepovsod samo smrtna tišina. Meni pa odmeva v glavi tisti gromki lajež in besede ljudi, ki pravijo, naj nehamo sanjati. "Pes nima prihodnosti." Hja, verjetno ga pesti tudi precej zdravstvenih težav. Navsezadnje je brez zavetja in konkretne hrane zunaj preživel že točno 6 poletij in 6 zim. In prav nobene več ne bo, svo sklenili. Nekako bomo že. O tem, kako svo se skoraj zapletli z "roko pravice" oz. pristojnim zavetiščem sploh ne bi izgubljala besed. Bilo je treba ukrepati hitro. Bilo je treba ukrepati zdaj. Najbolje bi bilo, da bi bili ukrepali že včeraj. Pripravili smo se na najhujše. Natisnili smo pogodbo o predaji psa, napolnili injekcijo s sedativom, v avtu pripravili boks, nagobčnik in nekaj najnujnejše opreme. Žal nam je bilo, da nimamo rokavic, da nimamo zanke. Zbralo se nas je nekaj, ki smo s cmokom v grlu odšli na pomoč z eno in edino možno rešitvijo. Da spravimo psa od tam. Da ga spravimo stran od tam brez institucij, ki bi zagotovo med romi povzročile več škode kot koristi. Nam prostovoljcem zaupajo.
Se nadaljuje ...
Gucci.
Pes z dizajnerskim imenom, ene izmed "tistih" pasem, točno "tiste" najstrašljivejše barve in oblike. Eden "tistih", ki niso za otroke. Eden "tistih", ki pobijejo vse kar leze in gre. Eden "tistih", ki ko zagrabijo, ne spustijo več. Razen takrat, ko se roka v ramenskem sklepu odtrga z žrtvinega telesa. Stereotipi. Napačna prepričanja, ki so v ljudeh zakoreninjena bolj kot kurja župca in kamilični čaj ob prehladih.
Gucci je eden izmed psov, ki si takega življenja, kot ga je živel, zagotovo ne bi sam izbral. Kot mladiča so ga k sebi vzeli ljudje, ki so odrinjeni prav na rob družbe. Ljudje s popolnoma drugačno mentaliteto in načinom življenja. Stigmatizirani ljudje. Romi. Kot mladiček se je menda igral z otroci. Menda je spal v baraki skupaj z ljudmi. Menda so ga vozili z avtom naokrog. Skratka, imeli so ga radi. Bil je družabnik. Potem ga je napadla neka psica in po besedah lastnice naj bi si pes to dobro zapomnil in takrat so ga zaprli v pesjak.
Takrat, ko smo Guccija spoznali, je v svojem pesjaku besno lajal. Pesjak je bil sestavljen iz različnih ostankov mrež in železja. Imel je celo neko streho, ampak se ne morem spomniti kakšno. Takrat je bil pes sestradan. Kosti so mu štrlele na vse konce, njegov pogled je bil popolnoma prazen. Prišli smo malce bližje, da bi videli kdo sploh rjovi v tisti majceni železni kletki. In tam je bil. Stafford mix, tigraste barve, z belo liso na prsih. S prav nič krivimi nogami, z zelo predolgimi kremplji, z dolgim repom in povešenimi uhlji. Njegov gromki lajež nam ni pustil prav blizu. Le toliko, da smo videli, da živi v lastnih iztrebkih in da naokrog leži nekaj starih obglodanih kosti. Vode ni imel. Hrane tudi ne. "Ta pes ne bo več dolgo živel" smo rekli. Videti je bil star in betežen. Popolnoma omagan. Lastnica je bila takrat v zaporu ali pa v bolnici, kdo bi pravzaprav vedel. Ko so okoliški romi zaslišali lajež so pritekli na kup in nas podili stran. Češ, da tam nimamo kaj početi. Da lastnice ni doma in naj se ne vtikamo v psa. Po njihovih besedah je to zelo nevaren pes in je z razlogom zaprt. V pesjaku je bil tudi privezan, kot da vso to železje ne bi bilo že dovolj.

Psa takrat nismo imeli kam namestiti. Fotografirati nismo smeli, če smo hoteli odnesti celo kožo. Ljudje nam še niso zaupali tam niti nismo bili zaželjeni. Vse nas je bilo strah njegovega laježa in agresivnosti. Povedali smo, da nujno rabi vodo in hrano, da je presuh. In šli smo mimo. S težkim srcem. Pes je preživel zimo in poletje tudi. Kadarkoli smo šli tam mimo, nam je nagnal strah v kosti in povzročil kurjo polt zaradi bede v kateri je živel. Nekega vročega poletnega dne je imel celo posodo in v njej nekaj starega suhega fižola iz konzerve. Vendar se ni premaknil. Ležal je zvit v klobčič in tulil. Njegovi uhlji in gobec so bili prekriti z ranami, ki mu jih je neusmiljeno zadajal mrčes. Nikamor se ni mogel umakniti. Ute ni imel. Čas je mineval, sonce je žgalo in pes je živel, ker mu drugega pravzaprav ni preostalo. Bližala se je zima, pritisnil je krut mraz. Tu in tam je imel v pesjaku nekaj sena. Na tistem skromnem kvadratnem metru tega ni bilo težko potacati in umazati, zato je bilo kmalu vse na debelo prekrito z iztrebki. In ja, tudi njemu je smrdelo. Večkrat smo šli tam mimo, pobirali pse enega za drugim, kolikor je pač šlo. Vsakokrat smo s stisnjenimi zobmi in na skrivaj pogledovali proti pesjaku, če je pes notri še živ. Vedno je izgledal komajda živ.

Lastnica se je vrnila domov in ugotovila, da še zase ne more skrbeti kaj šele za psa. Uboga starejša ženica je ostala sama brez moža in treh otrok, ki so 6 let nazaj psa pripeljali k hiši. Ostala ji je ena nagrobna sveča in nekaj zob v ustih. Drugega nima. Strop v njeni barakici se udira, okna nimajo stekel. V kotu stoji vreča s starimi cunjami, ki jih v res hudem mrazu zakuri, da bi ji bilo toplo. Drv nima, nasekati jih zaradi slabega zdravstvenega stanja sama ne more. Šepa in boli jo roka. Želi si vsaj elektrike, vode ni tak problem dobiti. Pravi, da psa hrani večkrat kot sebe. Slišala je, da tu in tam pridemo naokrog in psom poiščemo nove, boljše domove. Gospa je zelo zadržana in nerada govori z neromi. Sedaj ji ne preostane drugega, kot da zaupa prostovoljcem, ki jim pomagajo pri čisto vsakdanjih težavah v življenju. S težkim srcem nas je prosila za pomoč in nam slepo zaupala.

Tako smo spet prišli tja, pred tisti zarjaveli pesjak, ki niti to pravzaprav ni bil. Pes je bil še vedno suh, mogoče vseeno malo manj kot prejšnje leto, ko lastnice ni bilo doma. Lajal je še vedno in njegov pogled ni bil nič manj obupan. Gospa si je zanj želela nov dom. Ni želela ne zavetišča in ne mrzlega objema skrinje v veterinarski ambulanti. Prosila nas je naj pomagamo. V predalu polomljene omarice je imela poleg lastnih zdravil njegov potni list. Presenečeni smo bili nad tem, da je pes celo cepljen proti steklini. Dve leti nazaj so ga celo spustili na prosto in ga oprali vse umazanije, ki se je nabrala na njem. Nihče ni imel pojma kaj naj s takim psom. Kdo bi ga vzel k sebi? Menda je popadljiv in tudi prav mlad ni več. Prepričani, da laževa sva lastnici obljubili, da bova Gucciju našli nov dom. Zagotovo obstaja nekje nekdo tudi zanj. Na forumih in facebooku je zgodba o njem zaokrožila, vsem se je zasmilil, redki so svetovali kaj naj storimo. Večina je zgolj nemo odkimavala. "Ta pes nima prihodnosti. Treba ga je uspavati". Mu humano odvzeti še toliko življenja kot ga premore z zgolj dvema injekcijama kemikalij. Neboleče. Zanj nevede in hitro. Za nas in lastnico nepredstavljivo težko. Vendar bi storili tudi to, v kolikor bi bil pes do ljudi nevaren in bi tam kjer je samo životaril. Nihče si ni mogel domisliti načina, kako to povedati lastnici, ki nas je obupana prosila za pomoč.
Doma, ko sediš za mizo in kosiš dunajski zrezek te preplavi vsa ta grenkoba prejšnjih dni. Spremlja te tudi v kopalnici in celo med spanjem. Meni Gucci ni šel iz glave niti za sekundo. Pa ni bil prvi pes, ki sem ga videla životarit. Vedeli sva, da ga ne bova pustili tam. Nedopustno bi bilo vedeti za njegovo trpljenje in nič storiti. Nedopustno bi bilo preslišati klice na pomoč. A vseeno ... Bili sva praktično nemočni. Nikjer nikogar z več izkušnjami, nikjer nikogar z nekaj upanja. Vsepovsod samo smrtna tišina. Meni pa odmeva v glavi tisti gromki lajež in besede ljudi, ki pravijo, naj nehamo sanjati. "Pes nima prihodnosti." Hja, verjetno ga pesti tudi precej zdravstvenih težav. Navsezadnje je brez zavetja in konkretne hrane zunaj preživel že točno 6 poletij in 6 zim. In prav nobene več ne bo, svo sklenili. Nekako bomo že. O tem, kako svo se skoraj zapletli z "roko pravice" oz. pristojnim zavetiščem sploh ne bi izgubljala besed. Bilo je treba ukrepati hitro. Bilo je treba ukrepati zdaj. Najbolje bi bilo, da bi bili ukrepali že včeraj. Pripravili smo se na najhujše. Natisnili smo pogodbo o predaji psa, napolnili injekcijo s sedativom, v avtu pripravili boks, nagobčnik in nekaj najnujnejše opreme. Žal nam je bilo, da nimamo rokavic, da nimamo zanke. Zbralo se nas je nekaj, ki smo s cmokom v grlu odšli na pomoč z eno in edino možno rešitvijo. Da spravimo psa od tam. Da ga spravimo stran od tam brez institucij, ki bi zagotovo med romi povzročile več škode kot koristi. Nam prostovoljcem zaupajo.
Se nadaljuje ...