Bom čisto odkrita.
Teorija "kaj bi nekdo moral" je eno. Praksa je na žalost popolnoma nekaj drugega. Verjetno se nihče ne slepi, da ti mucki ne bodo končali v zavetišču,
tam preživeli blazno stresnih 30 dni in bili nato "evtanazirani" (ubiti
).
Jaz že dva dni premlevam samo to, ne spim, na šihtu danes nisem naredila pol klinca. In ves čas imam pred očmi: to se lahko zgodi mojim mačkom.
To se lahko zgodi KOMURKOLI. Nekateri nimamo otrok, drugi jih imate; mogoče bodo izpolnili obljube, mogoče ne.
Če midva z možem jutri oba umreva v prometni nesreči - edino, za kar mi je mar, so moje živali, moji kosmati otroci, ki jih imam najrajši na svetu.
Da bi jih dali v zavetišče, spustili ven (nekateri - Sunny - sploh ne poznajo zunanjega sveta)???!! Samo ob misli na to se mi hoče zmešat
.
Želim si verjeti, da bi bilo zanje dobro poskrbljeno.
Dobro se vrača z dobrim, je zapisala Helena. Žal v življenju velikokrat ni tako. Ampak če sami nekaj naredimo za to - bo mogoče nekoč nekdo za nas,
za njih, ki jih imamo najrajši. Ne glede na to, kateremu društvu pripadamo (če sploh kateremu), ne glede na osebna nesoglasja, ne glede na vse.
Ker se ne gre za nas. Gre se za NJIH.
Kar nekaj živali imam že na svojem strošku, včasih ga težko zmorem. Ko ni šlo, sem zaprosila za pomoč in sem jo tudi dobila
,pomagala sem tudi sama,
ko sem lahko. Ampak pismo, če jih je že toliko - eden gor ali dol. Kaj pa rabi en maček - malo prostora, nekaj briketkov...Če bo rabil veterinarsko pomoč in je ne
bom zmogla, bom zaprosila za obročno plačilo. Bomo že nekako, še zmeraj smo.
Vzamem enega. Kateregakoli, najrajši takega, ki ima še dodatne "težko posvojljive lastnosti", recimo najstarejšo bakico, ali unega, ki ima bolan uček, ali otožnega
"navadnega" tigra Srečkota. Vseeno, enega pač.
Še kdo? Prosim