Pomagamo živalim

Dajte no, če je v Nemčiji ni na koncu sveta, da ne bi mogel kaj narediti, jaz bom to že vedla. Pol pa naj nekoga plača, da poskrbi za živali, kaj se to pravi, do poletja da rok. Vem, da je potrebno poskrbeti za muce, ker sirotke niso čisti nič krive za vse skupaj, ampak da bi se lahko nekdo tako lahko izmuznil iz vsega skupaj pa fino preložil odgovornost na druga pleča, je pa res že preveč.

Po zakonu lahko mačke odda v zavetišče, za njih plača oddajo v zavetišče in to je to. Niti ne prelaga na nikogar nič, drži se zakonskih določil. Ko so v zavetišču pa za njih velja vse enako kot za ostale v zavetišču. 30 dni. Zavetišče jih lahko tudi spusti v okolje, odda komurkoli, ki ma 5 minut časa, kar je zame še veliko huje kot takojšnja smrt. Pravzaprav, če upoštevamo vse okoliščine (stare, notranje mačke že od vsega začetka), bi bila smrt v primerjavi z oddajo v zavetišče za njih odrešitev.

Brat umrlega je jasno, glasno in brez sprenevedanja povedal, da ne on ne žena mačk ne marata, da jih nikoli nista marala in da jih ne želita ne imeti, ne za njih skrbeti.

Jim bo potrebno pripraviti sobo, ker tako hitro ne bodo oddani...

Nameščali jih ne bomo. Poiskati jim moramo stalne domove.

Bom čisto odkrita.
Teorija "kaj bi nekdo moral" je eno. Praksa je na žalost popolnoma nekaj drugega. Verjetno se nihče ne slepi, da ti mucki ne bodo končali v zavetišču,
tam preživeli blazno stresnih 30 dni in bili nato "evtanazirani" (ubiti ).
Jaz že dva dni premlevam samo to, ne spim, na šihtu danes nisem naredila pol klinca. In ves čas imam pred očmi: to se lahko zgodi mojim mačkom.
To se lahko zgodi KOMURKOLI. Nekateri nimamo otrok, drugi jih imate; mogoče bodo izpolnili obljube, mogoče ne.
Če midva z možem jutri oba umreva v prometni nesreči - edino, za kar mi je mar, so moje živali, moji kosmati otroci, ki jih imam najrajši na svetu.
Da bi jih dali v zavetišče, spustili ven (nekateri - Sunny - sploh ne poznajo zunanjega sveta)???!! Samo ob misli na to se mi hoče zmešat .
Želim si verjeti, da bi bilo zanje dobro poskrbljeno.

Dobro se vrača z dobrim, je zapisala Helena. Žal v življenju velikokrat ni tako. Ampak če sami nekaj naredimo za to - bo mogoče nekoč nekdo za nas,
za njih, ki jih imamo najrajši. Ne glede na to, kateremu društvu pripadamo (če sploh kateremu), ne glede na osebna nesoglasja, ne glede na vse.
Ker se ne gre za nas. Gre se za NJIH.

Kar nekaj živali imam že na svojem strošku, včasih ga težko zmorem. Ko ni šlo, sem zaprosila za pomoč in sem jo tudi dobila ,pomagala sem tudi sama,
ko sem lahko. Ampak pismo, če jih je že toliko - eden gor ali dol. Kaj pa rabi en maček - malo prostora, nekaj briketkov...Če bo rabil veterinarsko pomoč in je ne
bom zmogla, bom zaprosila za obročno plačilo. Bomo že nekako, še zmeraj smo.

Vzamem enega. Kateregakoli, najrajši takega, ki ima še dodatne "težko posvojljive lastnosti", recimo najstarejšo bakico, ali unega, ki ima bolan uček, ali otožnega
"navadnega" tigra Srečkota. Vseeno, enega pač.

Še kdo? Prosim

Hvala slavica, če ne boš zmogla, bomo skupno pomagali. Bomo, a ne?
Če ne bo šlo drugače, bom kljub že tako čisto preveč živalim pri nas doma, sama vzela enega, ali dva, če bo treba. Ne pustim jih ubiti, niti dati vse preplašene v katero od zavetišč. Ne dam. Iz čisto sebičnega razloga, da bo kdo vzel enega mojega, če se meni kdaj kaj hudega zgodi.

Če dovolite, midva posvojiva enega mirnega. Prosim, da mi svetujete katerega, katero... Sicer smo se ravno dobro ujeli, vendar lahko damo starčka v čisto svojo sobo, da prebrodi ta hud stres. Bi z veseljem jih več, pa saj veste... Od našin ni prav nobeden agresiven ali kako drugače poseben (hvala bogu, ne igram več lota, ker sem s temi živalicami zadela sedmico). Santosha piha iz strahu na začetku, drugače pa jih niti pipne ne, če jo pustijo na miru... Sporočite mi, kako in kdaj dalje. Lp, S.

Dovolimo, da bo le čisto posebej, če imate to možnost. Prepustiš izbiro? Bomo izbirali po karakterju.

Srečko, po našem mnenju najtežje posvojljivi ima zagotovljen nov dom. Hvala.

Su, naslednji vikend grem mimo vas, se preštimaj, da te pridem kušvat

jaz plačam nekomu vse za enega mačka, samo streho nad glavo naj mu da. za umret se počutim res...

U madona Slavči, se bo treba skopat .
Seveda prepustiva izbiro, prosim. Lahko morda prosim samo kakšnega, ki ni preveč naročen, ker me kar vest peče, da ne uspem vseh premučkati, kot bi si želeli...
Sobo imava lahko pripravljeno od jutri dalje... Jutri sem v Lj.

Su, takole praviji, Mačo je težko posvojljiv, ker je to tujcev plašen in zadržan in potrebuje nekaj časa, da se sprosti, je pa zelo zelo miren, priden, cele dneve spi in je nekonflikten do drugih mucov.
Vitko in Sari sta prijazna, malo bolj aktivna, vendar še vedno mirnejša, imata rada družbo drugih muckov.
Vsu trije so stari okoli 14 let.
Sama izberi svojega senijorčka.

Potem pa Mačo. on rabi prostor za spat, očiščen skretek, malo futra in mir in bohnedaj koga, ki bi ga imel preveč voljo mečkat.

Mačo, dobrodošel.

Su, tudi tebi hvala. Bi ga najprej veterinarsko pregledali, uredili, kar je za uredit in bi potem lahko šel. Sporočim.

Jaz tudi.

Od tega trenutka želiva prevzeti tudi vse stroške veterinarske oskrbe, prosim in če lahko pomagava z drugimi... V glavnem smo na vezi.

Se opravičujem, ker tole ne bo konstruktiven prispevek k temi. Vem, da je veliko živali, ki iščejo dom in ljubeče ljudi, ampak tule mi je pa res hudo; sploh, ker si predstavljam, kako je moralo biti pokojnemu gospodu, ki je te srčke pustil za sabo. Bili so ljubljeni in na varnem, zdaj pa ne vemo, kako bo z njimi. Želim si, da bi lahko kateremu ponudila dom, pa ne gre, kakorkoli obračava ... Največ, kar sem lahko naredila, je bilo, da sem pisala prijateljem in znancem. Morda se pa najde še kdo. Saj se ne poznamo osebno, pa vseeno: hvala tistim, ki ste ponudili dom nekaterim izmed njih. Naj bo sreča naklonjena še ostalim ...