Naš novi član družine, dedi Srečko, je včerajšnji dan preživel stisnjen k zidu za praskalnikom, čisto zakrčen od strahu.
Ponoči se je prestavil na udobnejše mesto, malo pojedel in popil, šel je tudi kakat in lulat. Še zmeraj ga je fejst strah,
vendar mu je božanje všeč - če mu zadosti dolgo nežno prigovarjam, mi potisne glavico v roko in potiho zaprede.
Sem zelo vesela, saj sem se bala edino tega, da bi se vdal, obupal nad življenjem. Očitno ne bo tako, vse ostalo bo pa že, počasi,
kot mu bo ustrezalo

.

