Jaz sem povoženega divjaka, ki ni bil za ven, socializirala na silo.
Zagrabila sem ga kot bika, odnesla v posteljo, prebožala, prelubčkala, premečkala pa kar je še tega.
Ko je "ogrožen", reagira tako, da nekam zarije glavo in je ves trd od groze - kolje pa ne. Zato je bil ta način nasilnega crkljanja pri njem dokaj enostaven in brez trajnih poškodb zame

.
Po letu in pol je sicer še vedno plašen fantek, vendar zato, ker je precej bolehen in mu stalno kaj tlačimo v usta ali rito ali pikamo (zdravila, klistiranje, odmaševanje mehurja zaradi struvitov itd.), zato mi še ne zaupa čisto.
Ko pa se nekajkrat dnevno sprosti in mi prinese trebušček v obdelavo, je najbolj zlatkan in crkljiv fantek pod soncem in zelo sva zaljubljena.
