Pomagamo živalim

Najden sam ob gozdni poti, star je 5 tednov, tehta za teden starega.
Ga je sama kost in koža, popolnoma je dehidriran, imel je poln mehur, izloča zapečeno, trdo, smrdljivo blato, je podhlajen.
Večino časa spušča srce parajoče zvoke bolečine.
Nima moči za en sam samcat korak, ne more sesati in ne požirati.

Ker je bil najden v senci, je hiral počasi in še ne umrl, zagotovo pa je bil zavržen že pred dnevi, verjetno kakšen teden nazaj.

Pa sej ne moreš verjet, a bo že konec tega no Drži se srček, sej bo šlo

o lubi bog

kako se lahko takšnemu mucku pomaga, če ne more sam jest, požirat?

Infuzije z glukozo večkrat v malih dozah, hranjenje počasi na vsakih pol ure ali kaj takšnega po kapljicah, če se lahko temu reče hranjenje. Pa potrebno je prej s stimulacijo dobro izpraznit mehur in ogret telo na primerno temperaturo. Ker če hraniš podhlajenega, narediš več škode kot koristi.

Joj lupček, sem upala, da boš v boljšem stanju Drži se srček

lubček mali oranžni, zberi še moči in se bori! Prosim, prosim ne se dat, zdej si res na varnem!

Helena hvala.

Ne verjamem, da bo do jutra, bom pa seveda naredila čisto vse kar je v moji moči, da bi preživel.

Naj se zgodi čudež ...

Helena vem, da vedno narediš vse kar je mogoče in včasih tudi nemogoče. Zlata si.

Eh, pri takšnih si že vesel, če lahko vsaj v miru in v skrbnih rokah umrejo. Da ne bi bilo v vsem tem času stradanja in dehidriranosti že poškodb notranjih organov, bi bilo precej podobno čudežu. Ampak za vsakega je treba upati. Kako lepo bi bilo, če bi mu uspelo.

Oranžko, pošiljam ti vso pozitivno energijo, kar je premorem. Upam, da ti je usojeno

ko bi te lahko nase zelje in upanje drzali pokonc ...

Jaz nimam več besed... letos je res šlo čez vse meje.
Držita se, korenček mali in Helena!

tudi jaz nimam besed, pač pa sem čist mokra od solz...
Drži se ljubček, z lepo mislijo nate

Tudi jaz to letos opažam in se zgražam - ali smo ljudje zaradi lastih stisk res postali tako odtujeni, razčlovečeni, brez čustev, brez empatije? Pokošen, zapuščen, zakopan... vsak dan se sprašujem, kaj se dogaja okrog mene.

Oranžkotu želim vso srečo, Helena se bo seveda potrudila, vendar čudežev ne more delati. Ampak verjamem tudi, da veliko pomeni, če ne bo odšel sam, zapuščen, ampak med ljumi, ki se trudijo in verjamejo.

Dostikrat gledam mojega oranžkta (ja, zato je še huje), ko se zmrduje nad kakšno konzervico ali pa vpije, ko se 5 minut nihče ne ukvarja z njim in si mislim - ti sploh ne veš. Kakšno srečo imaš, da si na žgočem soncu preživel v škatli, da si bil negativen na vse bolezni, da si našel svoj kavč kjer si (več kot) polnopraven družinski član. In tak "zegn" privoščim vsem majhnim mazam tega sveta.

Drži se, mali...

Se trudi, kapljico po kapljico, telo se poskuša zbudit, to pa boli, jok je vedno bolj glasen in srce parajoč.

En dolg topel objem obema... Mislim na vaju in upam!

Hudo res hudooooo
Helena, hvala srček mali, tebi pa pošiljam vso svojo pozitivno energijo in dobre misli....in upam na najboljši razplet Grozno sem razočarana nad "ljudmi"

Dobro jutro.

Ne vem sicer kdo je bolj uničen, ampak oba sva živa. Okoli tretje ure je nehal glasno jokat.
Zna po malem sesat in požirat, klicat mamo, prest in nerodne zvezdice s presušenimi tačkami delat.
Ne bi bil sam sploh in ves čas bi se stiskal. Upam, da ni kateri od notranjih organov že uničen in da bo šlo. Ker če ima kaj, volje do življenja ima veliko.
Forest mu je ime.

veš tist, ko na glas hlipaš?