Ne sep 16, 2012 8:38 pm Napisal/-a gipsy
Še včeraj ponoči je kot po navadi spala kot polhek stisnjena ob moje lase, zdaj je ni več. Zadnje dni je postajala vse šibkejša, komaj kaj je pojedla. Je dobivala podporno, ampak ni bilo učinka. Včeraj popoldan pa je trikrat po malem bruhala, potem je popolnoma prenehala jesti. Danes zjutraj sem že vedela, da je mala na poti, od koder ni povratka. Ampak človek kar upa in upa in se trudi, ampak kaj, ko telešček ne zmore. Ni res, da lahko človeku od žalosti poči srce, ker če bi bilo, bi meni danes počilo.
Hvala kobili, ki je malo peljala na veterino, ker jaz nisem bila sposobna, in vetki Urši, ki je tja prišla v svojem prostem času, da bi malo odrešila. Ni bilo treba, ker ji je srček prenehal biti takoj po prihodu na veterino.