Julij / Celje, Dečkova

Z binad sva včeraj po opravljenem delu v zavetišču lagodno kolesarili proti domu. S kotičkom očesa opaziva gospodično, ki se sklanja pod grmovje ob osnovni šoli. Skozi možgane švigneta 2 opciji - ali nadzoruje početje svojega psa ali pa opreza za najdeno mačko. Odpravi se proti avtu, zapeljem za njo - druga opcija je prava, seveda. Parkirava, začneva oprezat za "belo mucko z liso na glavi". Nikjer nikogar. S svetilkami prečesavava vedno širši teren. Pokličem Aleša, da bo treba po živolovko, ko zašelesti. binad ga zagleda, malo utrujeno kepico. Ne upa k nam, ne dovoli, da se približamo. Ni šanse, da gremo zdaj po živolovko in nazaj, potrebujemo nekoga, ki bo opravil enosmerno pot
. Pokličem RenatoPB. Ima živolovko. Ima čas. Pride. Res pride, opremljena z živolovko, mrežami in izkušnjami. Pripravljena na akcijo. Mali nam najprej pobegne med ograjene kontejnerje. Preplezam k njemu, ga poskusim presenetit od zadaj, pa on preseneti mene, zdirja mimo in se skrije pod monstruma, ki verjetno skrbi za hlajenje in še kaj celotne šole. Omrežimo celotno zadevo, da ne bi zopet ušel drugam, postavimo živolovko, vsak zasede svoj položaj. Renata ga prežene proti živolovki, najprej gre mimo, še dobro, da imamo kot zavarovan. Obrne, v živolovko, sprožena s pritiskom dveh prstov, imamo ga
. Ker Romeo praznuje rojstni dan, ni dvoma o imenu. Julij(a) bo. Izkaže se, da je fant. Bolhast, izmučen, sestradan, z manjšo rano na zgornjem delu hrbta. Na varnem, nahranjen, oskrbljen, mi pa spat
.




