
To oziroma TU je Carlos - pod dekico, da se počuti bolj varnega. Čeprav se je vrnil v njemu že poznano okolje, mu ni prijetno; doživlja stres in stisko.


Ponoči je "klical", odprl vrata in spustil še 4 mačje junake, da tudi moja noč ni bila, kot bi si želela. Ampak to ni pomembno. Žal mi je njega, ki je že v tem kratkem življenju 6 x menjal okolje (najden, zavetišče, 1. posvojitev, vrnjen in na začasno pri nas, 2.posvojitev, vrnjen in zopet začasno pri nas), pa temu ni nič kriv, res ne. Je zdrav in krasen muc. Poglejte si slike pred odhodom, ko je bil samozavesten, radoveden in igriv. Sedaj je le bleda senca samega sebe. Delamo na tem, da bi mu bilo čim lažje. Rad ima božanje. Tudi v objemu, pod kovtrom je bil nekaj časa in čutil, da je Sprejet!
Dovolj imam neodgovornih ljudi, ki se do živali ne obnašajo dovolj odgovorno, da jih ne jemljejo kot nekaj samoumevnega, ki jim bo delalo družbo in krajšalo čas, dokler jim to prija in na način, kakor so si zamislili, da naj bi se to dogajalo. Ja, Carlos ima rad višine; pa kaj, če se je ob tem razbila ena vaza. To je samo vaza, predmet, on je pa živo bitje, s srcem in dušo in čustvi in čuti, čuti če je sprejet in tudi če ni. Dati nekomu čas en mesec in pričakovat, da bo po "naših merilih" ni prav. Naprej pa ne bom, ker če nekdo za prijaznega mucka ne zna pravilno skrbet, kako bo/bi šele za nepredvidljivega otroka...
