Pomagamo živalim

Manny, moja Manny, ki je čudežno prebolela kugo in ima cerebralno hipoplazijo, je ponovno, že nekaj dni pri nas. Res težko še govorim o vsem, v glavnem našli so jo ubogo, umazano tavajočo v okolici Celja, nekaj kilometrov od njenega "doma" in je čisto slučajno prišla k nam v zavetišče na odčitanje čipa, najditelji so jo opazili, ker je hodila po njihovi okolici vsa zmedena in zanašalo jo je v zadnjem delu. Anja bo dodala fotke, jaz pa bom enkrat v prihodnjih dneh kaj več napisala, za začetek to, da so jo "njeni" okužili zagotovo s fivom, levkoza pa je tudi sumljiva.

Klic gospoda. Našli so muco. Odraslo. Verjetno so jim jo odvrgli pred hišo, kmetijo imajo. Mogoče je pa izgubljena, smo optimistični. Mogoče ima čip. Jo lahko pripeljete? Pripelje jo. Prestavimo jo v transporter. Pove, da muco zanaša, ko hodi. Mogoče je prebolela kugo, si mislim. Tako kot Leni. Tako kot Toro. Tako kot Manny. Mogoče jo je zadel avto. Tako kot premnoge. "Ne skrbite, bodo na veterini ugotovili, kaj je z njo," rečem. Zapišem njegove podatke. "Če se odločite za evtanazijo, me pokličite", doda. Razložim, da se za evtanazijo odločimo le, ko ni druge rešitve. Naj ga ne skrbi. Zahvalim se mu, odmahne in se zahvali nazaj. Ko bi vedel ...
Muca mi je znana, ampak saj so nam po vseh stotnijah znane že vse, vse podobne nekomu. V obraz je še niti nisem dobro pogledala, vidim da je vsa črna po tačkah, "kot bi prišla iz dimnika," reče Helena. Treba je določit spol, punca, preverit, če ima čip. Ima ga. Vpisana je v register. Muca, Frida. Frida? Manny! Helena, tvoja Manny. Muca, za katero smo tedne trepetali, jo hranili po brizgi, jo greli. Muca, ki ji je kuga razžrla jezik do neprepoznavne krvave gmote, pa se je v tednu dni obnovil nazaj. Kot so nam na veterini rekli, da se bo. Če preživi.
Treba je obvestit lastnika. Manny je bila najdena nekaj kilometrov od "doma". Helena pokliče posvojiteljico, ki ne ve, kje je mačka. Ker se je že pred časom odselila. In je pač mislila, da je z muco vse v redu?!
Manny je prelupčkana. Manny je okopana. Dolgo teče črna voda z nje. Posušimo jo. Fen pretepe, zato porabimo veliko svežih brisač. Odstrižemo vozle. Namažemo poškodovana ušeska. Manny prede. Manny papa. Manny je tu in je živa.
In se spomniš na par, ki je prišel ponjo, ljubeč, skrben, vse bo imela, nič ji ne bo manjkalo, pazila bosta nanjo … Kako lahko? Lažeš človeku pred seboj, lažeš sam sebi? Sprejmeš muco, za katero je nekdo pretrpel dneve in noči, se z njo boril in ne nehal upati? Ji povrnil življenje, da bo lahko uživala, da bo na varnem, ljubljena. Ta nekdo ti je potem dovolj zaupal, da ti je izročil del svoje duše. In ga dobil nazaj po golem naključju. Kako lahko?!

Brez besed.

Redko ostanem brez besed, tokrat pa res.

Čutim, da bi morala nekaj napisati, pa ne vem kaj, lahko le jočem. Strašno težko delo imate, ko jih oddajate in take zgodbe vse skupaj še dodatno otežujejo. To je najhuje.

Groza...
Držite se, vsi. Manny, zate pa

Srčica, čudovita si!

Manny, ljubica zlata

Kako je zdaj s to lepotičko? Je že en čas, kar je spet nazaj, v ljubečih rokah.
In Manu je bil menda tudi najden ves zanemarjen, pa njegove teme ni nikjer...oprosti ljubica, da ti po tvoji temi smetim...

Manny je v moji spalnici, čakamo da bo minilo dva meseca da bo ponovno testirana. Ostale teme, fotografije, novice.... pa bodo, ko bodo.

Še vedno pozitivna na Fiv, negativna na Felv, posvojena.