Pomagamo živalim

Beti je nekajletna muca (cca 8-9 let stara), ki je do sedaj živela težko prostoživeče življenje. Najdena je bila na Miklavža 2016, opažena pa že nekaj tednov prej, ko je v tistem hudem mrazu (pod -15 stopinj) brez moči počasi tavala naokrog, a se takrat ni pustila prijeti. Na Miklavža pa se je omehčala (ali pa bila že toliko izčrpana), da smo jo lahko brez težav prijeli in odnesli na veterino. Bila je polna uši (še danes po 5 mesecih so ostanki še vedno vidni v njeni dlaki), zaradi katerih se je močno lizala in grizla, sploh po nogah. Ker ima tudi neke kronične težave z vnetjem zgornjim dihal, ne more povsem normalno dihati skozi smrček, zato ima včasih malo odprta usta in se med spanjem slini. V ustih je imela razjede in nasploh slabe zobe, kar jih je še bilo. Potreben je bil zobni poseg in Beti je postala škrbica. Od tedaj dalje se vidno bolje počuti. Ima apetit in veliko voljo do življenja. Tudi težave s slinjenjem so sedaj, ko je stanje v ustih sanirano, manjše. Občasno ji je potrebno malo obrisati smrček ali pa okrog gobčka, večinoma pa se itak umiva sama. Lepo se je poredila, sedaj ima že dobre 3,5 kg. Bila je tudi sterilizirana, čipirana in cepljena proti kužnim boleznim.

Ima pa eno težavo, ki (najverjetneje) ne bo izginila. Pozitivna je na mačjo levkozo. Zaradi tega bi potrebovala dom, kjer ni drugih muckov ali pa so proti levkozi cepljeni. Seveda pride v poštev izključno notranji dom, tako ali tako ji zunanje življenje ni prineslo prav nič lepega. Zaradi levkoze je težko obljubiti, da bo Beti vseskozi ostala zdrava, ampak trenutno dobro kaže, res je prava borka. Zagotovo lahko živi kvalitetno mačje življenje za čas, ki ji je še preostal. Saj tudi mi ne vemo, koliko časa nam je odmerjenega in koliko nam bo zdravje služilo. To je pač življenje.

Beti je na Miklavževo dobila lepo darilo - novo priložnost. Ko ji le ne bi bilo treba čakati do naslednjega Miklavža, da bi to darilo lahko zaživela v polnosti. Svoj kavč in ljubečega človeka, to je tisto, kar Beti rabi. In polno skledico mokre slastne hrane (brikete zaradi odsotnosti zob uživa zgolj občasno).

Muca je nezahtevna, veliko počiva, vmes pa naredi kakšen krog po stanovanju. Iz divje mačke je postala že mala cartica, pusti se božati, čeprav bo še rabila nekaj časa, da bo človeku povsem zaupala in se mu prepustila, zdaj je še malo previdna in se vanjo ne sme preveč siliti. Pravzaprav je povsem običajna muca z enim pluskom preveč. Išče dom, nekoga, ki jo bo sprejel čisto takšno, kot je, jo imel rad in ji dal možnost, da izkoristi svoj čas za maksimalno uživanje.

Veliko besed, pa tako preprosta prošnja: vzemi me za svojo.

Kontakt: info@macjahisa.si

Prava lepoticka je ratala

Ja, dobro se drži tale naša škrba in škripa (med dihanjem pač spušča škripajoče glasove ) Da bi našla dom, pa je, tako kot za vse levkozice, malo upanja Pa bi bil res zaželjen, ker ne vem, če ni vseeno nekoliko ogrožujoče za moje ostale mačkone, da Beti občasno spustim ven iz male kopalnice. Zdaj ko se bolje počuti, enostavno ne more biti več stalno tam. Moje mačke med temi njenimi sprehodi sicer nekaj ločujem kolikor gre, pa ker sploh ni konfliktna muca, je niti kaj dosti ne opazijo, hkrati pa se zanašam tudi na to, da virus levkoze ni tako obstojen Muca mi sicer ni v nikakršno breme, bi ji pa privoščila boljše in lepše pogoje čimprej, da bi lahko škripala nekje na povsem svojem kavču

Betika vas lepo pozdravlja. V zadnjem času ima kr natrpan urnik: nabiranje D vitamina na sončku, meditacija na postelji, degustacije raznih mačjih papic, lovljenje perota in predvsem poglobljen počitek večkrat na dan.

Pridna levkozica čaka na svoj kavč.

Beti, tvoj urnik je res natrpan, ampak s samimi super stvarmi.

V našem gospodinjstvu smo po zaslugi dobrih ljudi lahko vse mačje prebivalce cepili proti levkozi, tako da zdaj Beti brezskrbno živi skupaj z njimi in ni potrebno več izvajati zapiranja in ločevanja.

Muca maca ravno končuje daljše obdobje terapije z antibiotiki in v tem času se je skoraj povsem prenehala sliniti in tudi smrček je sedaj večino časa suh. Le dihanje še naprej ostaja oteženo, to se verjetno ne bo nikoli popravilo.

Se pa Beti zadnje mesece evidentno bolje počuti, saj je postala razigrana, steguje se za žogico, se valja po postelji, prav vidi se ji, da uživa. O apetitu pa ni treba zgubljati besed, ker poje vse, kar vidi, tako da na srečo mešanje zdravil v hrano dobro prenaša. Prav nobenih znakov ni bilo v vsem tem času, da bi si kdaj želela nazaj ven, čeprav je toliko let preživela kot prostoživečka.

Rabila je več kot pol leta, da se je navadila človeške roke in se ob njej sprostila. Zdaj jo že lahko božam, vendar ne preveč Do tujih ljudi je pa še vedno zelo zadržana in se jih boji.

Točno eno leto mineva, odkar je Beti pri nas. Radi jo imamo, to gajstno babnico

Lepo napisano.

Bravo Beti, uzivaj se naprej