Nekaj moram povedat.
Delo na stojnici ni enostavno. Toda vse odtehtajo trenutki, ko vidiš, da je sporočilo Mačje hiše nekomu seglo do srca. Danes sem uživala, ko sem opazovala obraze ljudi, ki so listali koledarje. Tudi tisti najbolj zagrenjeni in strogi so se ob pogledu na Giselle raznežili, in usta so se jim razvlekla v nasmehe. V enem dopoldnevu doživeti iskren nasmeh do takrat kislo se držečega najstnika, ki potem reče "Mami, kok je to meni vse všeč!", videti luštno enajstletnico, ki se ji v učkah prižgejo zvezdice, ker smo na dnu škatle našli še eno majčko s Cvetko v njeni velikosti (pa ravno to si je želela za Miklavža), slišati veseli smeh pegastega dečka, ki potem pove, da svojo muca ima najbolj rad

, spoznati starejšega gospoda, ki v škatlo strese ves drobiž iz denarnice in reče "Rad pomagam"...
Zahvalila bi se rada vsem tistim, velikim in majhnim, ki so se ustavili ob stojnici, kaj kupili, poklepetali z nami in tako ali drugače polepšali današnji dan.
