Pomagamo živalim

Pred mesecem in pol sta bila zaradi hudih zdravstvenih težav skrbnika v zavetišče oddana bratca Vito in Russo, posvojena pred skoraj tremi leti. Prijazna, lepa mačkona, ki pa nista bila vajena drugih ljudi. Vito se je sprostil kmalu po sprejemu, Russo pa je nekaj tednov zavračal hrano in pihal na vsakega, ki se mu je približal, tako da smo že mislili, da ga bomo izgubili. Po nekaj tednih prisilnega hranjenja se je vdal in začel jesti, zdaj sta že dva tedna v sobi z drugimi muci, z njimi nimata problemov, do ljudi pa je tudi Russo vedno bolj zaupljiv (včasih še zapiha, a se ob božanju hitro sprosti in zaprede, tudi v naročje se že pusti vzet).
Vito


Shujšani Russo

Ubožca. Zelo privočim čim prejšnji stalni dom.

Samo da Russo zdaj papa. Glede novega skupnega doma so se v preteklosti čudeži že dogajali, morda se bo tudi pri teh dveh ljubčkih, čeprav pa bo ob Russotovi zadržanosti zelo težka.

Držita se, ljubezen bo zacelila vajino bolečino ob izgubi lastnika. Držim pesti, še posebej za Russa

Trenutno imamo hude probleme z Vitom, ki je že pred dnevi nehal jesti in se tudi prisilno hraniti ne pusti. Shujšal je do kosti in niti nobena podporna terapija ni pomagala, od danes je malo bolje.

Russo

Morda se samo tako zdi, ampak ni več videti tako koščen, pogled pa tudi ni "noro" prestrašen, samo še nezaupljiv.

Tole je fotka izpred kakšnega tedna, zdaj se je še dodatno popravil, z ostalimi muci se lepo druži, pri hrani je priden, do ljudi pa tudi povsem ok, če ga ne presenetiš. Ko bi še Vito začel spet jest bi bilo super, ker zdaj je pa on pri anoreksikih .

Vito, danes na veterini.

Včeraj pestovala Vita. V naročju je celo malo zapredel. Nežen in prijazen muc. Trenutno je še vedno hospitaliziran. Vito je nato prišel še iz svoje škatle, opazovat, kar mi je bilo super, da ga nekaj zanima. Če ne bi bilo če-jev, bi ga popokala domov. Oba rabita ljubečega človeka, ki bo veliko z njima.

Vitu, danes zvečer na veterini ni bilo treba dajat hrane po brizgi, ker sem prinesla vrečko RC kitten in mu ponudila. Je šel takoj papat. Ne je kot naši mali požeruhi (Bello, Pisanka, Filip...), ampak počasi in sem bila vesela prav vsakega hama, ki ga je naredil.
Me je tudi prišel pozdravit in nekaj povedal, sva se še menila, predno je dobil papico. Nato se je pustil crkljat in po crkljanju šel zopet papat. Nujno rabi svojega človeka, mu bo takoj bolje.

Vito je zdaj pri nas, mil, miren in zelo zelo koščen. Božanje mu paše, jedel pa še ni in ker ga očitno motijo drugi muci (se skrije), jaz pa ne morem ves čas stati ob njem in gledati, če bo kaj pojedel, sem ga kar takoj prestavila v mojo sobo, da bo pod popolnim nadzorom. Tale namreč nima kaj dosti časa za prilagajanje.

Držim pesti.
Mislim, da se bo ob tebi zelo dobro počutil. Da mu zelo odgovarja bližina človeka.

Na postelji mu je že všeč in po obilnem božanju je (kot meni na ljubo) tudi nekaj malega pojedel.

Kako je lep se mu pa prav vidi, da je presuh v telešček

Saj bo, mišek...teta Gipsy zna

Vito je zelo napredoval v socialnem smislu, pogovarja se in ponoči spi tesno stisnjen k meni. Na planu hranjenja pa nisva tako uspešna, ker še vedno papa bolj meni na ljubo, razen ponoči, ko daleč največ poje in celo briketov se loti. Ampak to bi moral početi ves dan, da bi tole veliko koščeno telo pridobilo nekaj obloge. Počasi gre tole, čeprav pa je v boljši kondiciji, kot je bil, več se giba, umiva se in tudi s perotom se že poigra.

Super vama gre, res.
Še več papaj, ti zlati muc!

Včeraj sva se šla stehtat na veterino, predvsem zato, da preverimo, če mu trenutna doza antibiotika še ustreza. In mu ne (več). V 10 dnevih se je poredil kar za 700 g. Torej se je vse tisto prigovarjanje in impozantna zaloga najfinejših konzervic obrestovalo, ampak se me še ni znebil, do normalne teže mu manjka še vsaj dobra kilca. Vprašanje je le, koliko časa bo še zdržal v moji sobi, ker že zdaj pogosto kliče, saj mu je dolgčas na onih 0,3 kvadrata. Bova vztrajala kolikor se bo dalo, ker selitev v mačjo sobo bi pomenila slab nadzor nad njegovim hranjenjem. Khm, vprašati ni greh: če bi ga kdo vzel za svojega ali na začasno in ima doma največ eno mirno muco, bi bila to idealna rešitev. Nagrada je velika: ekstra prijazen in privržen muc, povsem nekonflikten, mil in na splošno tak cuker, da ga vzljubiš "dok kažeš keks". Pa sveti se, da kar oči bolijo.