masam, saj tudi jaz ne zmorem, v bistvu. To je takšen mazohizem, vsakič znova. In vsakič bitka s sabo, včeraj je prišla zraven še velika porcija krivde in samoočitanja. Ampak vem, da več kot dveh odraslih muc naša kvadratura na dolgi rok ne zmore, obenem pa imam olajševalno okoliščino, da v zavetišču na dnevni bazi vidim na desetine muc, ki še potrebujejo svojega človeka in je to ena taka brca v rit, da lažje oddam tisto/ega, ki se je že zarasel s srcem.
Kakor koli, Shantijina posvojiteljica se je včeraj že javila, s kužkom Redyjem sta se na začetku malo postrani gledala, bilo je nekaj pihanja, zvečer sta se pa že brez problema ovohavala. Sem vesela zanjo, ker ima družbo in je ljubljena.