Aleluja, uspelo nam je!
Po enem mesecu je Žinči končno popustil in sprejel novega bratca in sestrico. Chia ga je očarala prva, zadnje par dni pa ratuje tudi Sushiju - predvsem zato, ker je ZELO vztrajen in mu sledi po celi hiši

. Če bi meni kdo tolko sledil, bi jaz tudi pihala in čudno mijawkala

.
Probali smo vse... hranjenje "čez vrata" - mala dva na eni strani, Žinči na drugi. Prve par dni sploh ni hotel jest kaj dosti, potem je začel... počasi smo napredovali na hranjenje v istem prostoru - ampak vsak na svojem koncu seveda... Žinči spet ni jedel in je pihal in stokal...spet nazaj skozi vrata...potem steklena vrata.... tamala dva se pa itak ničesar ne bojita in sta ves čas silila direkt k njemu... kar definitivno ni pomagalo

. Potem se je zablokiralo... minil je 1 mesec, Žinči pa še vedno cel nesrečen... na pomoč je prišla metla - za varno distanco... Žinči ju je bil v tem trenutku toliko navajen, da ni tulil na ves glas, tamala dva pa itak dvomim, da sploh znata uporabljati kremlje (Klavdija ju je imela čist preveč lepo

). No, u glavnem... vse teorije so padle v vodo, metla je potem v pol urce rešila zedevo. Chia je bila takoj tolerirana, Sushi pa jih tu in tam še sliši. ampak je že dosti bolje. Danes so se že skupaj igrali, tako da...
Končno smo lahko vsi v istem prostoru... zakon!
