Pe jan 03, 2014 8:54 am Napisal/-a vida
Spomnim se reka, da ko se smeješ, se svet smeji s tabo, ko jočeš, jočeš sam. Iskrena hvala vsem, ki čutite in jočete z mano/nami. Hvala, ker jo imate radi in ste to pokazali s toplimi mislimi, bodrenjem, skrbjo zanjo.
Hvala Helena in veterina MH za oskrbo v hospitalu z i/v, zdravili, punkcijami (vse na račun MH), hvala za dnevno skrb in dosegljivost med prazniki (Helena, Trixi) - občutek, da nisi sam, da vedno lahko pokličeš, je v taki situaciji neprecenljiv - bolj kot s temi dejanji mi ne bi mogli pokazati, kako radi jo imate, kako ste ji pripravljeni stati ob strani in ji pomagati vse do konca. Mislila sem, da ta ne bo tako hiter, vraževerno si nisem upala zapisati diagnoze, se javljati, da ne bi ugasnilo še zadnje upanje, da to ni to. Po božičnih praznikih sem jo napol mrtvo pripeljala na veterino, kjer so jo čakali in jo čudežno postavili na tačke, takoj mi je dala buca, ko sem prišla ponjo, vidno se je razveselila. A vendar, Nadica ni sama jedla, dnevno je pešala, pa še to oteženo dihanje zaradi nabiranja tekočine, ki je zahtevalo praktično dnevno punktiranje, da je bilo dihanje olajšano. Potrpežljivo je vse prenašala in potem samo še ležala, pokrita z volneno dekco, s toplo stekleničko za dogrevanje, vdana v usodo in zame, neskončno lepa.
Ne vem, če jo bom sploh kdaj znala opisati in vse, kar mi je pomenila. Nekaj eteričnega, nezemeljskega je bilo v moji Nadici - meni je vedno delovala milo, skromno, angelsko. Ko sem jo šla pred posvojitvijo skupaj z mamo pogledat in sem jo prvič zagledala, je stala pri praskalniku, vsa drobna, skromna, kot bi čakala, če bo sploh prišla na vrsto za božanje, naročje, saj so se ostali mucki poskušali vsak po svoje predstaviti in stisniti. Že ko je imela svoj dom, se je včasih čisto tiho pojavila ob meni, me poiskala v kuhinji in se postavila ob mene - kot bi me varovala, čeprav sem se jaz obvezala, da bom varovala njo.
Vedno se bom spomnila njenega igranja, njene roza miške, ki jo je še z nekaj igračkami dobila od Trixi za popotnico v nov dom.
Nadica, ti neskončno nežno in ljubeče bitje, ki si prišla k meni spat k vzglavju, ne veš, kako si me ganila, vedno znova.
Nekje je Helena zapisala, da imamo mi od nje več, kot ona od nas. Tudi to je lastnost, ki jo je delala posebno. Ne vem, zakaj se je moralo vse hudo zgrniti nanjo, ne vem, če bom sploh kdaj razumela in vedela. Jaz sem jo želela imeti ob sebi vsaj 15+ let, ji nuditi vse, kar ji na začetku ni bilo dano, kaj vse bi lahko še skupaj doživeli ... Pa vendar se me je v tem kratkem času globoko dotaknila, bivanja, čeprav kratkega, s tako pogumno, zlato in milo mucico nikoli ne pozabiš.
Nadica spi, pokrita z dekco, pokopana doma med smrekami, divjo češnjo, blizu 4 muck, ki so (nekatere pred več kot 10 leti) odšle pred njo. Beli kamni označujejo njen prerani grobek.
Sanjaj, srčica moja, drobižek zlati, zdaj se ti ne more nič hudega več zgoditi. Nikoli te ne bom pozabila, tvoj domek bo vedno pri meni, v mojih mislih, v mojem srcu.
zakaj zakaj... 
Vida, iskreno sožalje.
