Mali v brisači pred veterino/Sašek

renata, jaz se čist strinjam s tabo, samo me nisi razumela, ali pa se nisem dovolj jasno izrekla: zdi se mi, da so se ljudje, kot je najditeljica, pripravljeni naučiti kaj več, ker kljub svojem neznanju in neobveščenosti o pravilnem postopku ne pogledajo stran. Tukaj za moje pojme pohvala naredi nekaj dobrega, ker potem taka oseba še raje prisluhne nasvetu, kako je potrebno ravnati. Seveda je potrebno ponavljati, kako in kaj je prava pot, saj mislim da je to vsem jasno in, da to vsi počnemo. Edino kar jaz tukaj trdim je, da ravnanje gospe, čeprav ni bilo po pravilih, ni treba vsevprek obsojati.

Gre za to, da smo med sabo različni in različno naučeni in obveščeni in za tisto, kar je tebi ali meni samoumevno je treba koga drugega zelo pohvaliti.

No, če grem v paralelo - tudi pri moji stroki obstajajo jasna pravila, kako ravnati v primeru izrednega dogodka, in nepoznavanje le-teh lahko resno ogrozi življenje, tvoje ali tvojih bližnjih. Pravila so javna, objavljena, menda se jih celo učijo v šolah. Pa če bi zdaj šla ven in spraševala ljudi, naj jih naštejejo, bi mogoče en izmed dvajsetih vedel povedat, kako in kaj, ostali bi pa veselo mim udarjali. Potem, ko se kaj tazga zares zgodi, ugotoviš, da tudi tisti, ki so pravila poznali, naredijo narobe.

Edukacija je neverending story, pozitivna stimulacija pa dobrodošla pomoč. To sem želela povedati.

Samo, da je bolje.....

Bravo, Cats, zelo lepo si povedala - oba posta.
Način komunikacije in odnos sta (tudi ) pri ljudeh bistvenega pomena.

Cats, toliko se najbrž že poznava , da verjetno veš, da tudi jaz nisem ravno nagnjena h kamenjanju.
Tudi od drugih nekega groznega zgražanja in obsojanja dejanja najditeljice ni bilo. Vsaj jaz jih ne berem. Je pa pač treba povedat, kaj ni prav in kaj je, ne samo zaradi nje, pač pa zaradi vseh, ki tega ne vedo in nas berejo.

Btw in čist : Pod mizo se je treba skrit, anede?

Ma jasno, nihče ni kamenal pisala sem naširoko ravno zaradi tistih, ki berejo in, ki ne vedo ali ne vedo čisto natančno, kaj bi bilo treba ukreniti v takem primeru. Pa tudi zato, da bralci vidijo, da bodo dobili nasvet kljub morebitni napaki, ki so jo v dobri veri storili. Če je kdo ravnal napačno iz neobveščenosti, je pa tudi prav, da se pove, da je ravnanje bilo napačno - posebej pa, če se tisti prišel naučiti kaj več po tem, ko se je srečal s situacijo, ki ji ni bil kos.

No, jaz si lahko privoščim tako kul in neemotivno pisanje, ker mali smrkec ne sedi zdaj v mojem naročju - če bi bil, bi zagotovo moje reakcije bile bolj čustveno obarvane.

Zdaj smo pa že tako goboko v offtopicu, da lahko dodam še: ja, če ni steklena

vprasanja, ce se vam zdijo se tako neumna, nasveti, pomoc, kadarkoli , ce je nujno in se posebej ce se gre za zivljenje ali smrt, ce se da preden ga pobiksate. Pa cetudi ga, boste mogoce slisali kaksno ne ravno prijazno, pomagali v okviru zmoznosti in svetovali pa bom/o vedno.

Kaj pa če bi se dala pobuda za SOS številko telefona za živali. Sicer nimam pojma, kako se to organizira in doseže ampak mogoče za prihodnost.

SOS številka je 112! Za vse, tudi za mačke. Ampak mislim, da je bil v konkretnem primeru problem v tem, da ni bilo telefona pri roki.

Večno vprašanje: ne narediti nič ali narediti narobe, kaj je bolje? Ve kdo odgovor?

Če se spomnite primera, ko so našli mačje dudarje in je mati dovolila svoji hčerki, da je nekaj dni "skrbela" za njih? Ko so mladiči začeli poginjati, so jih prepeljali v zavetišče in sledila je ovadba zoper mamo. Zakaj? Ker bi odrasla oseba morala vedeti, kaj je prav, če pa ni vedela, bi se morala poučiti.

Dober namen, žal, ni vedno dovolj...

A sem lahko še jaz malo off topic (oprosti, Sašek, samo en post ).
Ne komentiram ravnanja s Saškom, ampak se navezujem na post od visove.
Tako je, nevednost ni izgovor za napačno ravnanje ali pa za sploh nič naredit.
Iz lastne izkušnje - tudi sama sem naletela na situacijo, ki ji sama nisem bila kos, niti nisem vedela kako ravnati; vedela sem samo, da moram, hočem nekaj storiti, ker so se mi živali v dno srca smilile (konji).
Stric google dela čudeže, je ni stvari, ki je ne bi našel, če si le zadosti vztrajen in ne boš popustil. Pa vprašati je treba; sem bila večkrat (pa ne na tem forumu, da ne bo nesporazuma) deležna pokroviteljstva in zavijanja z očmi, ker sprašujem "gluposti", stvari, ki bi jih ja "morala" vedeti. Pa me to ne gane. Si mislim svoje in vrtam naprej.
Res je, marsikdo, sploh starejši, ne znajo uporabljati interneta. Znajo pa uporabljati telefon in številka 112 je tista prava . Tudi pri tem sem se v stresni situaciji zmotila in poklicala 113, ko je rekel "policija", sem zajecljala "uh, vas pa ne rabim" (bog ve, kaj si je mislil ; pa kaj potem) in potem klicala pravo.

Hočem povedati: če ti res ni vseeno, če hočeš res nekaj narediti za nekoga, ki trpi, so neznanje,trenutna odsotnost telefona, služba, "nimam avta" ipd. malenkostne, trenutne prepreke, za katere boš hitro našel način, da jih premagaš. Če te pa to ustavi - ti pa v bistvu ni toliko mar za trpečega, ampak hitro najdeš izgovor,samo zato da pomiriš svojo vest. Torej misliš spet predvsem nase.

Točno tako. Nevednost ne more in ne sme biti izgovor, če želiš in se čisto miceno potrudiš, boš dobil vsaj osnovne usmeritve. In prestaviti mačka z ene na drugo cesto ni neko herojsko dejanje, četudi po tem spustiš eno kanglo solz.

Vis, priznam, da sem mislila, da je 112 za takšne primere, kot je recimo mačka na drevesu ali v jašku. Sem že klicala za mačko na strehi in so, s težko muko, res prišli gasilci.
Nisem pa pomislila, da pride v poštev tudi najdba ob cesti ali druge podobne situacije. Super, ena informacija več, čeprav imam jaz zavetišče shranjeno v telefonu.

Js bom pa od -a in bom vprašala, kako gre kaj Sašku?

Vis, priznam, da sem mislila, da je 112 za takšne primere, kot je recimo mačka na drevesu ali v jašku. Sem že klicala za mačko na strehi in so, s težko muko, res prišli gasilci.
Nisem pa pomislila, da pride v poštev tudi najdba ob cesti ali druge podobne situacije. Super, ena informacija več, čeprav imam jaz zavetišče shranjeno v telefonu.

cicibesika, 112 pride prav tudi, ko ne veš, katero zavetišče je pristojno ali če občina nima pogodbe z zavetiščem in je potrebno zadevo urejati prek dežurnega vet. inšpektorja. Če si kjerkoli na neznanem terenu, je 112 najbolj primerna številka za nujno pomoč živali. Je pa res, da je kdaj treba vztrajati, ker meni se je že zgodilo, da se telefonistu ni dalo listati po papirjih in se me je hotel na hitro znebiti. Če zahtevaš dežurnega vet. inšpektorja, ti morajo posredovati kontakt.

Točno tako. Nevednost ne more in ne sme biti izgovor, če želiš in se čisto miceno potrudiš, boš dobil vsaj osnovne usmeritve. In prestaviti mačka z ene na drugo cesto ni neko herojsko dejanje, četudi po tem spustiš eno kanglo solz.

Ne rabiš poznati zakonodaje da ti je jasno, da bitjeca, nujno potrebnega pomoči, sredi noči (pa tudi sredi belega dne ne) ne odložiš kar pred nekimi vrati... pa tudi če so to vrata veterinarske klinike.

Točno tako. Nevednost ne more in ne sme biti izgovor, če želiš in se čisto miceno potrudiš, boš dobil vsaj osnovne usmeritve. In prestaviti mačka z ene na drugo cesto ni neko herojsko dejanje, četudi po tem spustiš eno kanglo solz.

Ne rabiš poznati zakonodaje da ti je jasno, da bitjeca, nujno potrebnega pomoči, sredi noči (pa tudi sredi belega dne ne) ne odložiš kar pred nekimi vrati... pa tudi če so to vrata veterinarske klinike.

Sama gola sreča je bila, da je ta mladič, najden na cesti in odložen pred veterino, živ prišel v začasno oskrbo, kjer je trenutno.

Mladič bi lahko ponoči poginil, lahko bi ga kdo do smrti pohodil, lahko bi ga vrgli v koš za smeti skupaj z brisačo, kjer bi poginil od lakote, lahko bi ga našla in poškodovala / ubila, kakšna druga večja žival ...

Žal, imeti "dober namen" ni nikoli dovolj- za karkoli. In vsi smo to v življenju žal že vsaj parkrat izkusili in še vsaj kdaj bomo.

Po eni strani delovanje iz "dobrega namena" res pomeni, da očitno nismo povsem apatični, da reagiramo, da ukrepamo, ... vendar je pri tem nujno, da se ne ustavimo "pri namenu", ampak iščemo in najdemo rešitev. Sicer samo prelagamo odgovornosti - v tem primeru na golo srečo in nekega neznanega x, ki bo morda mladiča opazil, dokler je še živ, in ga morda rešil - delujemo torej ravno toliko, da si s tem olajšamo vest in lahko gremo dalje, problem pa je prav tako daleč od rešitve, kot je bil, ko smo nanj naleteli.

Zdi se mi še kako prav, da se jasno in glasno pove, kako in kaj, da to vsi vzamemo na znanje in smo samokritični, ker je to edini način, da se kam premaknemo, da ne ponavljamo istih napak in neumnosti iz nevednosti ali malomarnosti, medtem ko se pokroviteljsko trepljamo, da smo vendar imeli najboljši namen pa se pač ni izšlo.

Čau babe. Jst sem jaki frajer, sicer me bojo tule z vsem tem lubčkanjem ubil, ampak bom že nekako preživel.

Čau Sašek!

Frajer soviček

Skuštranček