Iz gozda poškodovan/Manu

Še nekaj fotk, pred odhodom. Tudi Manu se je po prvih dveh minutah že počutil "kot doma", kljub prisotnosti njenu še nepoznanega Sončka. Upam, da bo v novem domu prav tako.

Prekrasen muc, pa še tako super družbo si je zrihtal. Srečno fanta!

Teli sužnji bodo imeli pa zeeeloooo kičasto mačkovje Manu, Sonček...srečno!!!!!!

Manu se vrača in ponovno išče dom, ker ga staroselca nista takoj sprejela.
Na forumu bi verjetno rabili še kakšna navodila o pravem pristopu združevanja, da se posvojitelji že prej na to pripravijo, ne pa da takoj obupajo. Res mi je žal, ker je primernih posvojiteljev že tako malo, če so pa še ti prenežni, se pa tudi to vedno ne izide, ko priključujejo nove k staroselcem.

trixi, lahko jim pred nos daš, pa ne bo pomagalo, če si ne želijo pomagati. En kup reči o tem je tako na tem forumu, kot še kje drugje.

Saj vsak dobi ustna navodila, ki so delno odvisna tudi od pogojev v novem domu. Nekateri jih pač samo poslušajo, ne pa tudi slišijo. Jaz vedno zelo poudarim, da sta 2 dneva tisti minimum, ki jih muce potrebujejo, da se navadijo na nove vonje, do takrat pa sta pihanje in renčanje nekaj povsem običajnega. Seveda predelamo vse možne scenarije združevanja, predvsem pa to, kako ravnati in kdaj se človek ne sme vtikati in kdaj se mora...

Ja, vem..
Mah, če bi vsi tako hitro obupali, ne bi nikamor prišli in še precej manj muckov bi dobilo nove domove. Kako je pa možno, da me, skrbnice pa kar brez večjih težav združujemo in priključujemo vedno nove in nove brezdomčke?

Ah, ne, no. To me pa res žalosti. Izo in Murija smo združevali en teden. Pri Pepsi se mi je zdelo, da je šlo bliskovito hitro, ko so bili samo dve noči narazen (smo imeli srečo).

Ah.

ojoj...
No kakorkoli - Manu, čim prej na res pravi kavč!

pa ne no... Največja srčka so vrnili

Manu je super muc, kamorkoli ga daš, mu je OK. Repek se je tudi odlično zacelil, dlaka se bo pa tudi nazaj zarastla. Lep je pa itak!

Ne da bi kogarkoli branila, ampak meni se je tudi vedno zdelo nemogoče in nedopustno, da ljudje tako hitro vržejo puško v koruzo in vrnejo žival v par dnevih, dokler se ni prejšnji teden pripetilo meni. Ne poznam konkretno tega primera, vendar se včasih zgodi, da sobivanje res ni možno. Jaz konkretno pihanje in klofute spregledam in jim (če zadeva ne gre preko meje, seveda) ne posvečam pretirane pozornosti, bolj me skrbijo druge oblike zavračanja oz.nesprejemanja. Moj Sini je npr ena grozno nežna mačja pojava, ki jo vsaka sprememba vrže iz tira - nazadnje je zaradi novoprišleka nehal jesti in ker je tako fazo dal skozi že takrat ko sem ga posvojila in ker vem, kako težko jo je prebrodil (med ostalim sem ga nekaj časa hranila na silo, drugače bi ga najbrž pobralo, ker sem ga že itak dobila shiranega), mu tega nisem bila pripravljena storiti še enkrat, zato sem za najdenčka raje poiskala nadomestni dom. Ko sem posvojila Sinija, sem ju s Heinz združevala dva tedna (Sinijev problem sicer ni bila ona), pa je šlo, čeprav se po štirih letih ne ravno ljubita. Z Macotom pa je bilo drugače, pa je Maco sijajen in res prekrasen muc, Sini je pa pač tak, kakršen je, najraje sam.
Pišem to samo zato, ker bi rada povedala, da včasih je vrnitev mogoče res najboljša rešitev, čeprav je najbrž res, da ljudje na splošno premalo vztrajajo ali pa sploh ne.

Je super-duper mucek, ni kaj dodat.

:) Je super-duper mucek, ni kaj dodat.

Jest sem čisto frišna na temle forumu, ampak naj povem svojo izkušnjo - 15 let smo imeli mačji parček, muca in muco, oba zavržena, veterinarsko smo jih uredili, bila sta velika prijatelja. Lani smo se morali posloviti od mačkona, ker so mu odpovedale ledvičke. Stara muca je potem samo še spala in dobesedno vegetirala. Konec zime smo posvojili mladega mačka iz zavetišča. Grozno me je skrbelo, kako se bosta ujela, ampak evo - šlo je z precej potrpežljivosti in veliko ljubezni. Danes sicer nista velika prijatelja, ker je mladenič včasih malo naporen za staro gospo in tudi dobi kakšno vzgojno klofuto, ampak zadeva klapa.

Za Manuja je že zelo resno zanimanje in če bo v živo vse OK, zna bit, da bo šel na Ptuj delat družbo še eni kosmatinki.

Za Manuja je že zelo resno zanimanje in če bo v živo vse OK, zna bit, da bo šel na Ptuj delat družbo še eni kosmatinki.

Krasen je, držim pesti.

- šlo je z precej potrpežljivosti in veliko ljubezni.

tako se to dela!

Za Manuja pa držimo pesti in tačke, da bo odtačkal v tapravi tazaresen dom Lep je pa tako, da je že kičast samo poglej to nežno facko

Muce nimajo 9 življenj. Le eno samo in še to lahko izgubijo nepredstavljivo hitro.
Včeraj smo ga skoraj "izgubili".
Prišli posvojitelji, se z njim igrali, vsi navdušeni, vse OK. Pred odhodom se odločim, da ga še skopam, da bo nežni, beli in dišeči "oblaček". Kopanje je potekalo rutinsko, vse OK, nobene panike, vse naredila sama, pa bi lahko zraven še 2 priskočila na pomoč, če bi bilo treba, a ni bilo. Fenanje, OK, brez težav. Po vsem tem pa... Manu ni bil več isti. Velika sprememba v dihanju, počutju, obnašanju. Sklepala sem, da je vse to zaradi stresa, šoka. Čakamo, opazujemo, božamo, čakamo.. Kličem našo veterinarko Uršo, ki se je na srečo takoj javila, kljub pozni sobotni uri.
Čez nekaj minut panika, takoj na veterino, in boj za njegovo življenje. Se strokovno ne znam izrazit, ampak dejstvo je, da mu je zaradi šoka zalilo pljuča in otežilo dihanje. Ob 24.uri smo utrujeni zapustili veterino, v upanju, da bo vse OK.
Noč je mimo, Manu je z nami. Do petka ne gre nikamor.

Temo dajemo v arhiv, ker se posvojitelji niso premislili.

Brez urgence, zdravil in dovoda kisika (več ur) ga ne bi več bilo. Šlo je za las, upamo, da si opomore.
To se zgodi na nekaj sto anestezij kot reakcija na narkotike, vendar tako obsežne reakcije na veterini še nismo videli.