Pri nas smo v obdobju, ko imamo razmeroma malo začasnikov, zato pa imajo le-ti zelo posebne želje.
Vsak bi rabil svojo sobo. Ampak tudi to ni dovolj, v tej sobi bi moral biti ves čas prisoten človek, ki bi nenehno izpolnjeval želje. Ne samo, da bi stregel dobro papico, predvsem bi ves čas samo božal in pestoval ubogo mačjo zver.
Za Capona smo bili mnenja, da je v svojem bivanju zelo suveren. Pa se je pokazalo, da je med levkozicami šibki člen. Nanj se je spravil najprej Miš, nato pa še Spartak, ki sicer nimata za burek. Zato smo Capona preselili v drug prostor. In glej čudo: postal je čisto drug maček; do zdaj vedno malo zadržan do ljudi, se nam zdaj dobesedno meče pod noge, pleza v naročje, kjer se nastavlja čohanju, potem pa tam tudi zaspi in sploh ne bi šel več dol. Njegovi slabi živci, ko je kar nenadoma koga od nas temeljito zmlatil, opraskal in celo ugriznil, so skoraj čisto pozdravljeni, le redko se za kako sekundo še spozabi.
Poleg tega, da je čudovito lep, impozanten maček, je zdaj tudi silno privržen človeku. Prava kepa radosti.