Pomagamo živalim

tako, mi smo od včeraj zvečer že doma...slikic še nimamo, ker...ne najdem aparata...obljubim, da ga bom.

Phoebe je celo pot jokala v transporterju, mala Baby pa, stisnjena v kot, lepo pančala. Panika se je začela doma, ko smo jih spustili ven, ker tamale ni bilo nikjer. Obrnili smo celo bajto, našli smo jo pa v predalniku pod umivalnikom, ki nima zadnje stene. Je lepo v predalu čičala.

cel večer sta se skrivali pod kavčem, ponoči sva slišala, da je tudi wc bil uporabljen. Zjutraj sta se spet podkavčali, a smo Phoebe parkrat zmamili ven, in mi je ležala v naročju ter predla. Tale je res radovedna, vse jo zanima, odpira si vrata, če so priprta, in mijavka, ko ji pač je do mijavkanja. Tamale Baby spet ne najdem. Sta pa obe silili v sinovo sobo, kot za inat, saj še vedno budno čakamo, ali bo sinova alergija planila na dan. Zaenkrat potrkam, je vse v redu.

joj, sem šele sedaj pogruntala, zakaj silita tja - ena stena je živo oranžna...

Naš bokser se čuva pri tašči, zaenkrat bo tam, da se mačklovje navadi, potem pa jih bomo počasi navajali na sobivanje. Pohištva še nismo prišraufali, zaves itak nimamo, tv je treba še priklamfati na steno, pol pa jih začnemo soočati. Mal me jezi, ker bo treba praskalnik nabaviti drug mesec, in se nimata kam umakniti na višino. Pola pravi, da počasi ne bosta več tako plašni, in da bosta že prišli na plano...

slikice pa naslednjič!

Martina, dej prosim v naslov dodaj še Vito, bo Bobolino še o njej kdaj kako besedo, dve napisala .

Sta že skupaj na kavču

Lubiki, kako lepo se stiskata.

takoj, ko bom prišla malo k sebi od terenske službe, predvidoma čez vikend, napišem kaj več! Tudi opišem bližnja srečanja z bokserjem...

pa hvala za naložene slikice!

grem na novo pisat, me je ven vrglo...

no, takole gre ta zgodba - Phoebe (aka Fibi, Fiba, tavlka, tastara, ta mehka) in Baby (aka Biba, Bibi, Bibica, tamala, micena, ipd.) sta pri nas. In mi se počutimo, kot da sta pri nas od nekdaj. Za pojasnilo naj povem, da je Vitka muca, ki smo jo posvojili že pred nekaj časa, in dela družbo mojim staršem. Ker trenutno nimam novejših slikic, bom nove nalepila v njeno temo. Pokazala bi rada njen kožušček, iz širokoprogaste tigrice se je njen plašček razvil v nekaj avantgardno futurističnega.

no, kot sem že več kje omenila, nas je bilo najbolj strah, da bo sinu alergija na muce še bolj udarila ven, pa zaenkrat lahko samo trkamo.



Muci ne povzročata nobenih problemov, seveda, če za probleme ne šteješ jutranje bujenje, ko je treba ravnati žaluzije, sem ter tja premetavati vrvice od teh žaluzij, divjati po stanovanju, po postelji, preko ljudi, in če ti je vseeno, da muca, ki je lažja od ene debele knjige, mrtvo hladno odpira vrata drsne omare, skače po policah, in z velikim veseljem meče vsebino omare na tla. K početju povabi še tamalo muco, ki poleg metanja iz polic, s tačko sega v predale in ven vlači gate v vseh oblikah. Ta ista tamala išče po stanovanju tiste ta tople štunfe, jih skriva, in jih ponavadi ob večerih razprostre po postelji in se gre z njimi brckote. Vsekakor pa pri nas radio ni več potreben, saj Bibica z vsem veseljem in na ves glas poje - mruuuuuuuuuuuu, fruuuuuuuuuuuuuuuuu, in če nima koga, da bi jo poslušal, pač poje sama sebi.

naša dnevna rutina je malo neobičajna. Z nami živi tudi bokser Aik, ki mačk kategorično ne prenaša, in z velikimi napori ga navajamo nanju, kar pa seveda ni problem mucama - Biba ga ne šljivi, Fibi pa piha nanj, sta pa obe radovedni, in se delata norca iz njega. Bibico prinesemo k njemu, ona je mirna, on pa ali se trese, ali bulji vanjo nepremično, ali miga s kupiranim repkom, ali se slini, ali pa požira slino. Po moje bi jo pomalical v trenutku. V enem trenutku nepazljivosti se je pognal za njima, Fibi se je skrila pod kavčem, Bibi pa ležerno ostala na tleh na odeji, in sta imela bližnje srečanje, ko je Bibi plezala po steni. Verjamem, da se bo sčasoma navadil, in da bo lažje, ko bomo nabavili drevo, da mosta muci na višini, on pa spodaj.



No, in Aika zjutraj peljemo v varstvo tašči, muci se prosto sprehajata po bajti, zvečer, ko ga pripeljemo domov, pa gresta muci v svojo sobo, kjer imata vse pritikline za igro. Spita poleg naju, zato je zadnje čase najin večerni obred ne "making babies" ampak "playing with them".



kak dan si vzamemo fraj od Aika, takrat sta glavni. Če bi opisala razlike med njima - Fibi ni trikolorka, ampak je sestavljena in 6 različnih vzorcev - bela, črna, bež, lisičje rjava, sivo tigrasta in oranžno tigrasta. Barve so nametane po njej, kot da bi se kdo delal norca, dlaka je mehka. Je pa to ena res nežna muca, je bolj v ozadju, prepusti mesto Bibi, medvedki, grebatorki, z bolj tršo dlako.






Kot me je opozarjala Pola, to nista naročni muci, čeprav predeta kot zmešani in se prideta stiskat, a le ponoči in zjutraj. Ne marata dvigovanja v naročje, a verjamem, da bo nežnosti več kot dovolj. Če ne, bomo pa še eno sčasoma nabavili Važno je, da se imata res radi, iz zgleda, kot da sta povečini sami sebi dovolj.



Ko ena je, pride jest druga, ko ena prede in se stiska ter carta, se pride stiskat tudi druga, večino časa pa prepleteni spita skupaj.

spet mi ni ratalo vseh pomanjšanih naložit, se opravičujem, ker ne morem popraviti.

Super se imate vidim .

Ko boš hotela še eno/enega crkljivčka pa pokliči .

danes Aika ni zraven, in sta maci cartljivi, da ne moremo verjet. Fibi mi je prej ležala preko vratu, drugače pa med nogami. Prvič se je tudi pomucala, možu se je vrgla na hrbet. Bibi še ima malo straha. Po moje bosta ratali ultra cartljivki, samo potrpljenje je potrebno.

Ti ga imaš na njuno srečo zelo veliko. Hvala

in ker sem obljubila in moram obljubo izpolniti, najprej prosim moderatorje, da k tem imenom dodajo še London. Pa še Aik. Ker bom pisala o vseh, vsakem po malo.

Zaželeno - storjeno

Se veselim vaših novih javljanj!

No, zdaj pa bo!