Thierryeva posvojiteljica me je prosila, da v njenem imenu objavim žalostno novico.
"Danes je v mojem naročju, na Veterini MH, za vedno zaspal moj zlati muc, naš Thierry, kot so ga poimenovali v DZZŽ Kranj - pri nas smo mu dali ime Maksi in tudi njegova obsežna kartoteka na Veterini je bila pod imenom Maksi. Tam smo v preteklih šestindvajsetih mesecih bili neštetokrat, zadnje čase smo tudi dvakrat tedensko prišli na zdravljenje. Bil je pameten, nežen in prijazen muc, kar nam je tudi pokazal. Sprejel je vse mačje sostanovalce, ki so za njim prišli v naš dom, nazadnje pred letom in pol malo zavrženo mačjo punčko, ki jo je "posvojil", bil ji je mentor in jo učil mačjih spretnosti.
Danes je bila tako težka pot na veterino, še težja pot nazaj s praznim transporterjem. Pred odhodom od doma sem ga vzela v naročje, pogledal je okrog sebe svoje mačje prijatelje in prostor, kjer je prebival od avgusta 2010, pogledal je tudi mene in videla sem nežni pogled na njegovem shujšanem obrazu. To je bilo slovo od prijateljev in doma. Njegova zdravnica Maja Puc se je trudila z zdravljenjem in z njeno pomočjo nam je bilo podarjenih dodatnih 26 mesecev skupnega življenja. Zdaj zdravila niso več pomagala, v shujšanem mačjem telescu je še bila volja do življenja, še je predel ob mojem vzglavju, naslonil glavo na mojo roko, pritekel, ko sem prišla domov, toda jedel je tako malo, skoraj nič. S težkim srcem smo se odločili za slovo, ker pomagati mu nismo mogli več. Po več kot dvanajstih skupnih letih si je zaslužil, da odide za mavrico brez trpljenja in bolečin. Njega ni več, mogoče je tam za mavrico skupaj z drugimi, mi smo pa tukaj in še dolgo, dolgo bomo žalovali za njim. Dal nam je svojo mačjo ljubezen, pustil veliko spominov, je pa ob slovesu odnesel delček našega srca."

Na svoj kavč je od nas odšel avgusta 2010 in je, srečko lepi, zadel na loteriji in dobil najboljši možen dom in čudovita posvojitelja.
Naši fantje te že čakajo tam na mavrici, lubček zlati
