Thierry

Ammm, a bo spet ene par mesecev trajalo, da jih naložiš?

ps: saj te samo dražiiiiim, vem kako hudo naporno je!

Sploh ni naporno Davaj slike!

bomo izvajali kontrolo da bo izvršitev čim prej

uf tolkle groženj, da sem res rajši kar pohitela....


Malce za pokušino....pride pa še! Ogrooooooomno lepih slik... Pohvale fotografu, res!

Thierry in njegov Nace sta carja od carjev - ma privoščim vsem mačkom na svetu vsaj pol toliko lepega, bo še vedno hudo kičasto!

Prijatelja za vedno

jooooozes....

Zlateka

Kako se imata pa tadva rada

jao meni...

Cviliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii (ne gre drugače)
Kolk sta fletna!

Ok.

Tale tema je potonila tako globoko, da sem se zdaj kar namatrala, da sem jo izpulila na dan

Danes sem srečala Thierrijevo posvojiteljico, pa sva rekli ene par besed. Fant je dobro, je lep dobrodržeč mačji gospod. Njegov zlati cimer Nace je dve leti nazaj odšel na ono stran mavrice. Med tem je v družbo prišla kraljična Mici, potem pa še en mladi dečko iz Mačje hiše, od visove, ki sem mu od razburjenja in demence pozabila ime Vsi so dobro in se lepo razumejo.

Thierryeva posvojiteljica me je prosila, da v njenem imenu objavim žalostno novico.

"Danes je v mojem naročju, na Veterini MH, za vedno zaspal moj zlati muc, naš Thierry, kot so ga poimenovali v DZZŽ Kranj - pri nas smo mu dali ime Maksi in tudi njegova obsežna kartoteka na Veterini je bila pod imenom Maksi. Tam smo v preteklih šestindvajsetih mesecih bili neštetokrat, zadnje čase smo tudi dvakrat tedensko prišli na zdravljenje. Bil je pameten, nežen in prijazen muc, kar nam je tudi pokazal. Sprejel je vse mačje sostanovalce, ki so za njim prišli v naš dom, nazadnje pred letom in pol malo zavrženo mačjo punčko, ki jo je "posvojil", bil ji je mentor in jo učil mačjih spretnosti.

Danes je bila tako težka pot na veterino, še težja pot nazaj s praznim transporterjem. Pred odhodom od doma sem ga vzela v naročje, pogledal je okrog sebe svoje mačje prijatelje in prostor, kjer je prebival od avgusta 2010, pogledal je tudi mene in videla sem nežni pogled na njegovem shujšanem obrazu. To je bilo slovo od prijateljev in doma. Njegova zdravnica Maja Puc se je trudila z zdravljenjem in z njeno pomočjo nam je bilo podarjenih dodatnih 26 mesecev skupnega življenja. Zdaj zdravila niso več pomagala, v shujšanem mačjem telescu je še bila volja do življenja, še je predel ob mojem vzglavju, naslonil glavo na mojo roko, pritekel, ko sem prišla domov, toda jedel je tako malo, skoraj nič. S težkim srcem smo se odločili za slovo, ker pomagati mu nismo mogli več. Po več kot dvanajstih skupnih letih si je zaslužil, da odide za mavrico brez trpljenja in bolečin. Njega ni več, mogoče je tam za mavrico skupaj z drugimi, mi smo pa tukaj in še dolgo, dolgo bomo žalovali za njim. Dal nam je svojo mačjo ljubezen, pustil veliko spominov, je pa ob slovesu odnesel delček našega srca."



Na svoj kavč je od nas odšel avgusta 2010 in je, srečko lepi, zadel na loteriji in dobil najboljši možen dom in čudovita posvojitelja.
Naši fantje te že čakajo tam na mavrici, lubček zlati

Sožalje .

Sožalje. Lep zapis, poln ljubezni.

Sožalje, tako lepo lahko napiše samo tisti, ki je imel svojo žival resnično zelo rad.

Sožalje.