Emmm...
Glede na to, da si je naš gospod muc preko lobijev
očitno izboril čist svojo nakavčno temo, se bi najbrž spodobilo, da njegova par stvari napiše o njem.
Kar je po svoje čisto enostavno, na drugi strani pa cel projekt. Ker:
- je minilo že u-hu-hu časa, odkar sem nazadnje pisala »proste spise« na katerokoli temo;
- mi gospod muc odpira čisto nova obzorja in paralele in mi je vse v zvezi z njim fascinanto in navdihujoče, obenem pa je najbrž čisto običajen muc.
Tilkova je namreč (bila) celo svoje življenje ekskluzivno pasja. Tako sva s Tilkom oba začetnika. Lahko rečem, da se drug od drugega učiva sobivanja in odkrivava velike in male radosti le-tega.
Tilkič bi bil lahko ambasador za vse odrasle bivše prostoživečke. Naravnost odličen je v tem, da na laž postavlja vse zakoreninjene miselne vzorce.
Da odrasle muce niso sposobne popolnoma sprejeti izključno notranjega bivanja...
Da si odrasle muce ne želijo stika s svojimi »dvonožci« in se na njih niso sposobne navezati...
Da niso niti igrive, niti crkljive...
In tako naprej...
No, Tilk je vse to in še več. Vse, kar je potreboval je bil samo čas in možnost, da se je sam odločil, kaj si želi in ne želi početi.
Res je, da mi je sam od sebe zlezel v naročje že drugi dan, vendar ga je karkoli drugega od božanja po glavi spravilo v stisko. Po treh mesecih se ga lahko dotaknem kjerkoli, ga brez problema dvignem in celo nosim okoli. Pri tem glasno prede in se mi stiska pod vrat.
Na začetku me je skrbelo, ker se je premalo gibal. Ni ga zanimal ne Pero, ne miške, ne trakci, ne žoge... jernejch nam je priskrbela cat-dancerja, da bi se vsaj malo več gibal. (hvala ti
) Sicer nisva obupala in ga vsak dan poskušala pripraviti do igre, vendar brez kakšnega vidnega uspeha. Tako, enkrat na teden mi je celo uspelo, da je malo »pomahal« s tačkami za Perotom. Ga dvakrat, trikrat ugriznil in to je bilo to.
Potem se je pa samo zgodilo. Jutro, ko sem vsa panična letela pogledati katera čreda divjih nosorogov se podi po Tilkovi sobi in... In sem ga našla, kako skače z vsemi štirimi v zrak, dela kroge po sobi in iz zasede napada Perota in žogice.
Takole to zgleda v živo:
http://youtu.be/-VV1EW7jFzc(posneto 10 dni po ekstrakciji vseh zobkov)Kaj še lahko povem o našem Tilku?
Da z veseljem sodeluje pri vsakodnevnem pometanju, pomivanju... Najraje pa asistira pri pospravljanju perila v omare.
Da je njegov »meow«, ko je treba napolniti skledico popolnoma drugačen, kot njegov »meow«, ko me pride pozdravit k vratom in bi se želel malo pocrkljati.
Da je strašno simpatičen, ko se prestopa na mestu medtem, ko se pripravljam, da zlezem v posteljo. Da je še bolj simpatičen, ko leži na meni in želim samo odmakniti roko, pa mi jo takoj prime z obema prednjima tačkama, češ »ne greš nikamor«.
Tak je v grobem naš Tilk.
Vse in še več, kot sva si kadarkoli želela in kadarkoli pričakovala.
To apr 01, 2014 10:30 am 
Če ni zadosti, ali pa dovolj kmalu, nas pa na to na precej vokalen način spomni. 
, ampak bo pošteno razmislila, ker res ni fer, da po nepotrebnem komurkoli sive lase delamo 
, mi kar priznamo, ker nimamo nobenih alergij 
. 
v teh pogojih pod streho (aka na stolu pod mizo). 
