prostoživečka mama MIA in MILKY
Objavljeno: Po sep 27, 2010 7:20 pmČas je že, da tudi moja nadobudneža dobita svojo temo 
Da bom kdaj mačja mama, nisem niti pomislila. No, morem povedat, da si delim naziv "mačja mama" še z mojo hčerjo in pa tudi našo babico. Vrsto let smo imeli psičko - našo zlato Lady, ki smo jo lani, v starosti 14 let izgubili.
Ker se za novega družinskega člana nekako nismo mogli odločit, sem pričela hranit v našem okolju prostoživeče mačke. Tako sem bila blizu vsaj tisti mačji dlakici, ki sem jo s takim "luštom" želela pobožat in s tem poskušala zapolnit praznino, ki jo je pustila naša Lady. Ja pa seveda ni šlo - božanje mislim, saj so te mačke bile vse divje. Ampak vztrajnost se je poplačala - po treh mesecih rednega hranjenja in nežnega prigovarjanja mi je uspelo pobožati boječo mucko, ki sem jo pričela klicati Mia. Ampak ta moja Mia, je v začetku pomladi pričela kazat nekam sumljivo velik trebušček.
Ja, ja, bila je v pričakovanju naraščaja. Še bolj sva se zbližali, cartlali in hranili, saj me je vsak dan ob istih urah čakala pred hišo. Ko je po določenem času prišla na spregled brez trebuščka, s povešenimi "seski", sem vedela, da jih je nekje povrgla. 
Nevedna kot sem bila, sem bila prepričana, da jih bo prej ko slej sama pripeljala pokazat, a sem se uštela. Po petih tednih sem jih šla iskat, in jih našla na zapuščenem podstrešju - tri male bibe. Takoj je stekla akcija, mladiče skupaj z mamo Mio smo preselili k naši presenečeni babici (ker vem, da živali obožuje, jaz pa jih doma žal ne bi mogla obdržati). In tako so Mia, Shiny, Evi in Milky dobili nov dom - vsi zunanji, so se s svetlobno hitrostjo vživeli v kavč ležeče mucke.
S Helenino pomočjo, pomočjo Mačje hiše so vsi sterilizirani/kastrirani. Žal smo malo Shiny izgubili zaradi okužbe, Evi je našla krasen dom pri odgovornih novih lastnikih
mi smo se pa trdno odločili, da samo z enim pa res ne bomo ostali 
Tako sta pri nas ostala naša pogumna in nežna mamica Mia in njen sinček Milky.
Da bom kdaj mačja mama, nisem niti pomislila. No, morem povedat, da si delim naziv "mačja mama" še z mojo hčerjo in pa tudi našo babico. Vrsto let smo imeli psičko - našo zlato Lady, ki smo jo lani, v starosti 14 let izgubili.
Ker se za novega družinskega člana nekako nismo mogli odločit, sem pričela hranit v našem okolju prostoživeče mačke. Tako sem bila blizu vsaj tisti mačji dlakici, ki sem jo s takim "luštom" želela pobožat in s tem poskušala zapolnit praznino, ki jo je pustila naša Lady. Ja pa seveda ni šlo - božanje mislim, saj so te mačke bile vse divje. Ampak vztrajnost se je poplačala - po treh mesecih rednega hranjenja in nežnega prigovarjanja mi je uspelo pobožati boječo mucko, ki sem jo pričela klicati Mia. Ampak ta moja Mia, je v začetku pomladi pričela kazat nekam sumljivo velik trebušček.
Ja, ja, bila je v pričakovanju naraščaja. Še bolj sva se zbližali, cartlali in hranili, saj me je vsak dan ob istih urah čakala pred hišo. Ko je po določenem času prišla na spregled brez trebuščka, s povešenimi "seski", sem vedela, da jih je nekje povrgla. Nevedna kot sem bila, sem bila prepričana, da jih bo prej ko slej sama pripeljala pokazat, a sem se uštela. Po petih tednih sem jih šla iskat, in jih našla na zapuščenem podstrešju - tri male bibe. Takoj je stekla akcija, mladiče skupaj z mamo Mio smo preselili k naši presenečeni babici (ker vem, da živali obožuje, jaz pa jih doma žal ne bi mogla obdržati). In tako so Mia, Shiny, Evi in Milky dobili nov dom - vsi zunanji, so se s svetlobno hitrostjo vživeli v kavč ležeče mucke. S Helenino pomočjo, pomočjo Mačje hiše so vsi sterilizirani/kastrirani. Žal smo malo Shiny izgubili zaradi okužbe, Evi je našla krasen dom pri odgovornih novih lastnikih
mi smo se pa trdno odločili, da samo z enim pa res ne bomo ostali Tako sta pri nas ostala naša pogumna in nežna mamica Mia in njen sinček Milky.
Naju je čisto zdelalo. 
in kot je videti ... vedno bolj podobna sadežu, s prvo črko H...