Živ,
uh, javljanje resda ni pogosto, je pa pri nas toliko bolj zanimivo. Sploh zdaj, ko imata mačji pobalinki že nekaj časa novega hišnega ljubljenčka.
Tigrčko Mijo ta človeček blazno zanima in jo vestno straži in preučuje, Karlo sicer malo manj, a ker se mala že uči »božat«, bo pač tudi pomanjšana verzija dobra – ta uživačka bi namreč lahko cele dneve preležala v naročju. Sploh ni važno, kdo pride na obisk, Karla je po petih minutah v naročju, če je to obiskovalcu všeč ali ne.

Mija je iz izredno živahnega mladička zrasla v zelo plašno mucko, ki se je skrivala obiskom, se tudi nama ni pustila pretirano božat, dokler seveda ni ugotovila, da čohanje sploh ni tako slabo. Od takrat je čistokrvna crkljivka, ki glavico ponudi tudi tistim bolj rednim obiskovalcem.

Še vedno vsako noč razgrajata, preproga je vedno v kontra položaju, najbolj fino se je skrivat pod njo. S Karlo si podajava žogico: jaz vztrajno iščem način, kako preprečit dostop v omaro, ona vedno pogrunta novo finto in pride not. Očitno ne bom zmagala, dokler ne nabavim omare na ključ.
Sta veliki prijateljici, razen ko gre za radiator - tam pa ni šale in se gre na nož.
To je to, ker se naslednjič najbrž beremo po dolgem času, pa tokrat malo več slikic, tudi tistih z vsemi najmanjšimi člani družine, ker je tako luštno opazovat, kako se tkejo prijateljstva med otroci in živalmi.






















