Pomagamo živalim

Živijooooooooo! Že (pre)dolgo se nismo javili, zato je čas za kratek update.

Pongo in Vavachi sta super, prav po mačje uživata. Je pa po nekaj mesecih Vavachi uspelo nekaj, kar nama kljub mačji meti, baldrijanu in Feliwayu ni - Pongo je zaradi nje postal bolj pogumen in se nič več ne boji zvoka mešalnika, vključene ventilacijske pečice ali zvoka praženja hrane. Zvok cvrtja ga še prežene v njegov kotiček na varno, a počasi napredujemo tudi pri tem.





"Vači" pa je v teh mesecih razkrila svojo nežno plat - tako nežne, razcartane in ljubke mucke še nisva uspela spoznati. No, pa tudi tako karakterno zahtevne in firbčne ne. Ampak naša je, in rada jo imava točno tako. Mimogrede - Bela Šapa, hvala za vse začetne nasvete in nenazadnje tudi prevoz princeske na nov naslov.

To si meni pripravila, da bom lažje prišla na pult, ne?



Šepetalka ponvam



Cartika in "atijeva punca"



In še kratek video nedeljskega poležavanja - https://www.youtube.com/watch?v=SvMyCv3d6Ig

še dobro da sta počakala da smo jo stenstali v razcartanko, barabico mačjo

Mogoče se samo meni zdi, ampak saj sta si z atijem prav podobna.

Kakšno prekrasno tihožitje s ponvam

Pa kakšne kjut zvezdice .

Če si kdo želi gurmanskega razvajanja, naj pocuka za rokav mamo in ata Pongiča in Vačke (https://www.mizazastiri.si/zacinjeno-z-ljubeznijo.aspx. Z renato in Alešem smo ju in se nam je zelo obrestovalo . Pravi čudež da je ob takšnih kuharskih chefih Pongo še zmeraj eleganten atletski lepotec. No, Vavachi se je že prej držala reka, da lepe punce ni nikoli preveč in ostaja ravno pravšnja medvedka .

Bela šapa, v izjemno veselje nam(-a) je bilo gostiti tako prijetno družbo. Ko se združijo dobra kulinarika, prijetna družba in ljubezen do živali, večer preprosto ne more biti nič manj kot odličen, Vsaj nama je bil

Ker pa se že dolgo nismo javili, je čas za nekaj novih fotografij. Pongo je v februarju praznoval 2. leto na čisto svojem kavču. Neverjetno kako čas beži. Takole je izgledalo naše prvo skupno jutro, 21. februarja 2016.



Zrasel je v nežnega, nabritega in postavnega mačjega fanta, ki v teh pomladnih dneh najraje poležava na sončku. Ne vem kako sem lahko ob prenovi spalnice raznišljala o nakupu okrasnih blazin, Pongo namreč to delo opravlja več kot odlično.



Vavachi pa na drugi strani ni popolnoma nič pomembno, ali je lokacija za spanje oblazinjena in prijetno mehka, ali ne, ona se bo namestila kakor se bo njej zdelo najbolj primerno.

Včasih takole,



ali pa takole.



"O takooooooooooooo velikem briketu se mi je sanjalooooo.."



In potem, ko se prebudi, je naša mala diva Chef of business ideas, kaj pa drugega.



S Pongom si sicer še ne skačeta v objem, a tile repki skupaj obetajo.

vsem štirim.

En velik mačji pozdrav vsem skupaj! (Pre)dolgo se že nismo oglasili. V zadnjih dveh letih je bilo življenje tako pestro, da nas je komaj razglasitev epidemije in posledično delo od doma umirilo do te mere, da lahko pregledava fotke najinih kosmatincev in o njih napiševa kaj lepega na forum.

Pa naj najprej začnem s tem, da sta Pongo in Vavachi dobro. Kaj dobro, celo odlično!

Lani smo se iz 45 kvadratov v centru Maribora preselili na svoje, v hišo na obronkih Pohorja.

Z Vavachi sva takole sortirali oblačila in pakirali, medtem, ko se je Pongo stiskal k svojemu "atu".







Ko je bilo v novem domu že vse nared za prihod najinih kosmatih rit, se je Vač takole spakirala v transporter. Med 25-minutno vožnjo na novo lokacijo ne neutolažljivo jokala, a smo jo nekako uspeli pomiriti.



Prvih nekaj dni sta bila nekoliko nesigurna glede nove postavitve njunih stvari, a ker je dekica še vedno dišala po njiju, igrače in tuneli so bili že znani, ponujalo pa se je veliko več prostora za divjanje, sta prostor hitro sprejela za svojega. Sedaj se že dobro ve, kdo je glavni pri hiši
Pongo je v zadnjem letu postal še večji cartljivec - ni več večera, ko se ne bi priplazil v posteljo, vneto delil buce in delal zvezdice. Deluje kot najbolj prisrčen mladič, ujet v telesu odraslega mačka
Vači pa... Ona ostaja ista bučka, kot je bila. Navihana, z občasnimi prebliski norosti in pa vedno lačna

Naša idila izgleda nekako takole:













Čeprav ni Mačjehišarka, pa vam predstavljava še Nino. Sosedova muca, ki ima (na žalost) dovoljen tudi zunanji izpust. Tudi malo najina je postala prvi dan, ko sva prevzela ključe hiše in na teraso nastavila posodico z briketi. Od takrat je redna gostja na zajtrku in popoldanski malici. Čeprav ne veva točno čigava je, me malo navdaja z optimizmom, da je vsaj sterilizirana, redno pa ji njeni lastniki dajejo tudi ampule proti zajedalcem. Najina ali ne, nama se je preprosto vsedla v srce.

Ijoj, kakšno lepo poročilo... pa ati s Pongom - kaj če maček lepšega.

Lepi in srečni.