Pomagamo živalim

Pomlad, najlepši del leta, je že v polnem razcvetu. Za Pongota čas neumornega lovljenja vseh letečih brenčečih bitij preko stekla. Pa tudi čas cepljenja. Lani je bil obisk veterinarja presenetljivo dobra izkušnja, Pongo je bil super priden in pogumen; letos pa je od strahu čisto otrpnil. Stres je imel nekaj posledic na njegovi prebavi, a po sirupu in drugih briketih se je vse uredilo. Zanimivo, kako lahko lepi kakci razveselijo človeka, a ne?

Naša mala afnasta rita pa takole pošilja pozdrave

Pongo, ti imaš vedno tako zelo super fotke, da sem ti kar malo fovš!
Lepih drekcev smo vedno veseli.

Te velike zenice

"Stari.. saj ti to za mene pripravljaš, a ne?"



Lovimo sončne žarke. No, nekdo bi jih lovil, če ga ne bi nesramno prekinili s seanso čohanja.



"Kaj praviš? Moja žogica?"



"Kje? Kjeee?"

Ziher da za tebe, za koga pa

Pongo, kak frajer si ti. Pa tvoja človeka tudi nista švoh.

Tista ČB slika je pa za na mačji gasilski koledar .

No, po skoraj enem tednu, sta Pongo in Vavachi kot dva zaljubljena osnovnošolca. Eden brez drugega ne moreta, nihče pa noče naredit prvega koraka. Povohata se okrog smrčkov in potem se Vavachi iz principa spomni, da bi bilo mogoče fajn malo zapihat. Ko spi, jo gospodič pusti čisto pri miru. Pri hrani imata seveda vsak svojo posodico, a kaj, ko je boljša sosedova in, seveda, jesta iz "napačnih" skledic. Ko se pa igramo... pa nastanejo mali problemčki, ker se mora Pongo navadit, kje je meja. Pongič je, kljub vsemu gentlemanskemu šarmu, ki ga ima, precej grob igralec. Vavachi pa.. hja... se občasno oglasi kot račka na bližnji Dravi. Ampak vedno manj. Z vsakim dnem sta si bližje in sledita eden drugemu kot senca. Če enega za sekundo ni na spregled, ga že drugi išče, kje je. Seveda potem pride obvezna doza Vavachijinega pihanja, ko pa gre Pongo stran, pa ona seveda za njim, kot - eeeeeeeeeej, kam greš zdaj, no...

Takole. Naša nova afna.




Kaj mislite, kdo je tu zmagal?




Kdo le...




Varnostnik, da je kdo ne zmoti med spanjem v PONGOTOVI postelji...




Varnostnik, da je kdo ne zmoti na wcju...




Ah, ženske...

Jupi, še jo bomo videli. Srečno še naprej. Čudoviti ste!

Tak ti je to, Pongič, ko pridemo ženske k hiši. Adijo šefovstvo. Sam je pa fajn, boš videl.

Danes v "studiu" sicer nisva slikala Vavachike, ampak seveda je prištulila svoj gobček zraven. In potem sva jo.

Takole, dve za malo cukra.

❤ krasna, krasne fotke.

Waaaa... Kakšna barva oči!

A je kakšna želja po spremembi naslova teme?

Seveda.

Včeraj je naša princeska praznovala svoj 1. rojstni dan.

Tako kot se spodobi, je svojo posebno rojstnodnevno konzervo velikodušno delila tudi s Pongom, takole pa smo potem še nazdravili.



Drugače pa so naši dnevi precej obarvani z besedo prvič: prvič sta Pongo in Vavachi skupaj jedla brikete iz iste posodice, prvič je Vavachi dovolila, da ji Pongo umije uho, prva skupna igra brez večjega pihanja... Do prvega stiskanja ritk še nismo prišli, ampak dajmo času čas, nikamor se ne mudi. Pongo sicer kaže velik interes za igro z njo, saj ji večino dneva "gruli" v smislu - daj, greva se igrat - a je njegova igra žal pregroba zanjo. Se toplo priporočava za kakšen nasvet kako ga pripraviti do bolj nežne igre z njo, ali pa morava preprosto pustiti, da se dogovorita med sabo in postavita meje (pa čeprav s konkretnim pihanjem).

Vse najboljše . Pongiču verjetno manjka občutek za meje pri mačjem mikastenju, ker je odraščal kot edinček. Vavachi pa že od malega rada zelo glasno pove, kdaj ji je dovolj. Ne dovolit teroriziranja, pustita pa, da se sama zmenita kako in kaj.

Ljubica zlata, vse najboljše

Napredujemooo!

Če je na prvi pogled Vači ledena princeska, je potem, ko se sprosti, prava zvedava navihanka. Zdaj se s Pongom že veselo preganjata po stanovanju - skozi tunel, skok na praskalnik, potem hop na mizo, čez kavč in hitro za prvi vogal za napad iz zasede. Do pihanja pride večinoma še samo takrat, ko je Vavachi dovolj norenja, Pongu pa ne.

Takole izgleda začetek njune igre, lovljenje žogic, potem pa preganjanje drug drugega.





Ob hrani sva najboljša prijatelja.





S sabo po stanovanju najraje nosiva miški. Pongo pisano ki piska, Vači pa plišasto, ki ima na rep privezano vrvico. Oba pa miško prineseta na kuhinjski pult, Pongo jo odloži celo v ponev. Mislim, da je tako hotel diskretno povedati, kaj si želi za večerjo.





Nisva samo strokovnjaka, ko gre za degustiranje hrane, svetujeva tudi, kako naj bi vse skupaj izgledalo na krožniku.



Po igri in hrani takole počivava in potem zadovoljno zaspiva.

Zelo ste luštni.