Uf, nič hvala meni. Hvala vsem, ki ste se zavzeli zanj, da je sploh dobil možnost za takole "varno" življenje.
On je en tak hecen muc. Če bi imela jaz ful časa, grem stavit, da bi že bil zelo naročen. Trenutno smo pa ob precej norem življenjskem slogu + ukvarjanju s Tobyjem in njegovo poškodbo (= večkrat na dan ven iz kletke, snamem ovratnik, počakam da poje, pije, lula, kaka, se malo umije, se pride prečohat in/ali počesat itd, vse ob odsotnosti ostalih mačkov, seveda) prišli do tega, da se večinoma še vedno dela "hard to get"; ne beži in tudi pred ekran od računalnika se mi nastavlja, ampak če ga dvigneš še vedno rata trd in pobegne takoj, ko lahko, pa tudi čoha se bolj v smislu "a res moram".
Mene to nič ne moti, bom pa tako zaradi nas kot tudi zaradi njega vsekakor nadaljevala s socializacijo, čim zaključimo s Tobyjevo rehabilitacijo.
Se mi zdi, da je fino, da je maček čim bolj socializiran - če ne drugega, se ti (bohnedaj) lahko zgodi kaj takega, kot se je Tobyju... In kaj potem? On je in bo vse skupaj preživel brez prevelikih travm, ravno tako kot je že zdravljenja za mikrosporijo, inhalacije za vnetje zg. dihal, vsakodnevno špikanje za hepatitis, podkožne infuzije + dieto za kamne v mehurju in še kaj... Vse v še ne treh letih. Zato, ker je zlat že po značaju, pa tudi zato, ker je res dobro socializiran.
Hočem povedat, da mene nič ne moti oz. se mi zdi super, da ima vsak od naših mačkov svoj značaj. Nikakor ne zahtevam, da so vsi scrkljani in prijazni in vesčaspredoči. Hočem pa, da so prav vsi vsaj toliko socializirani, da jih lahko počešem, pretipam, zmerim temperaturo itd. Predvsem zato, da imam pregled nad njihovim zdravstvenim stanjem.
In pa seveda hočem, da mačka ne zadane kap vsakič, ko me sreča. Ampak tako hudo pa z Lenčijem že od začetka ni bilo.
Sr apr 20, 2011 7:38 pm 
Iiii, kolk sta fletna! 
Evo:
Vixen, hvala ti 
)
