Amarand in Rea, Leni in Ziggy

Zadevco za povšter smo pa (oz. Aleš) zlicitirali, itak . In pred par dnevi končno kupili še povštrčke, da jo lahko uporabljamo .

Aja, off topic, poslala nam ga je pa oaza88 , tak da njo povprašaj, če jih še ima kaj na zalogi.

sej to - nekam znan mi je bil!

Zadnjič smo prebirali temo Monči in Marčija, pa je Amija in Reo zaskrbelo, ker če Manny pravi, da brez smrekice ni Božička, potem bo že nekaj na tem. In onadva bi res rada Božička, ker sta bila pridna in bosta še bolj in to, da nimamo jelke/smreke/štora, nečesa pač, je škandal, ker potem očitno ne bo daril. Sem ju pomirila, da je njun praskalnik narejen iz smrekovega debla in bo Božiček prav gotovo darila rade volje pustil pod njim. Od takrat imamo postavljeno zasedo in čakata:

Še dobro, da bo božič vsak čas
Randi Amarandi

Rea: "A boš že premaknil to miš, al' nauš?"

"Joj, s kom se moram jaz igrat, pojma nima "

Nekateri trenirate sinhrono kavčanje, mi pa, hm, sinhrono ignoriranje; tudi to je disciplina, kaj .


Jingjangamo

Pri nas danes praznujemo prav poseben dan, ki je sovpadel z dnem, ko praznuje cel svet. In ker je v okolici našega brloga svet začel pranovat že včeraj zgodaj popoldne, mi pa brloga nismo mogli pobasat in prestavit na kakšen bolj miren kotiček, smo seveda spremljali dogajanje zunaj. Najprej precej mirno in ležerno, oba mačkona sta ob pokih in bliskih spala na postelji, nekaj pred enajsto pa je Amaranda ena od petard pičila v rit, da je skočil s postelje, prevrgel vodo in se skril pod posteljo. Rea se za te njegove aktivnosti ni zmenila, ker je pravkar že n-tič ujela belo miš (ki počasi sivi) in jo ponosno nosila po stanovanju (in zraven celo ni renčala kot medved ), sva se pa midva z Alešem toliko bolj. Ker je zunaj na fronti postajalo vedno bolj vroče, nama pa ni bilo do tega, da muc (ali več njih) preostanek noči preždi pod posteljo, smo izvedli evakuacijski premik v kopalnico - prostor brez oken, torej z manj ropota .
Tam se je Amarand namestil na svoje običajno nočno počivališče, pralni stroj, Rea pa je preizkusila začasno ležišče, ki jima ga je Aleš pripravil v banji; tam se je zabavala z miškami, pa z našo najbolj posebno škatlo. Ker, seveda, vse škatle so posebne, ampak ta, ki smo jo nazadnje dobili od Super Čompeta, je pa najposebnejša, prvi dan njenega bivanja pri nas, sta se mačeta vsako uro izmenjavala v njej in tako prespala celo popoldne .



Opolnoči sta pojedla mnjami priboljškasto palčko, ko pa se je ura približevala eni zjutraj in razbijanje zunaj še ni pojenjalo, smo se iz zavetja kopalnice vselili nazaj v stanovanje. Ami je seveda moral pokazat svoje mišice in nam dokazat, da se v tisti luknji zaradi njega res ni bilo treba skrivat, ker bo on že pokazal tem pokom, ki pokajo; pa je šel na balkon in pogumno zrl dol, v hrupno noč. Potem se je zverinicama že spalo, ampak sta se trudila ostat budna, da smo lahko potem ob treh zjutraj preganjali žogice in se zabavali .
Tako smo skupaj preživeli še en konec sveta in se zbudili v jutro, ko mineva en mesec, odkar smo v svojo sredo sprejeli zelo posebno muco, Reo. Muco, za katero bi po vsem, kar piše o knjigah o tem, kaj mačke počno, psi pa ne, sodil, da je pes (kot je *šiva* že ugotavljala pri njenem nastavljanju trebuščka), razen tega, da pes uboga, Rea pa sploh ne . Tako imamo pri hiši - poleg posebnega muca Amaranda, ki je brez stokanja in travmiranja prenašal bolečine, operacije in dolgo okrevanje, zdaj pa ob vsaki priložnosti pokaže občutljivost svoje dušice - še posebno muco Reo, ki briketov ne grize, ampak golta in bi najraje goltala tiste, ki niso njeni; ki si prisvoji mišjo igračo in samo sebe prepriča, da je škodljivca glodalskega lastnotačno ujela ter še celo uro romuli nanjo; ki ne prede, ampak gruli kot golobček, ki išče nekoga, ki bi jo božal in ob tem mimogrede pozabi na vse zakone gravitacije in varnega premikanja; ki ne razume, da se nekaterih stvari ne sme (bi napisala, da noče razumet, ampak misliva, da res ne razume, ker je Rea ... no, bolj blond po karakterju). Muco, ki je fascinirana nad ogledalom. In sencami. Ki je nadnežna in nadprijazna, razen kadar pozabi skrit kremplje. Muco, zaradi katere sva začela skrivati kruh, ker je z njim obsedena in vse, kar mu je podobno, pa ni varno pospravljeno, konča delno v njenem želodčku, ostalo pa razcefrano na tleh. Muco, v kateri je Amarand našel mačjo kompanjonko, ki mu je manjkala, čeprav mu včasih še kravžlja živčke (on pa njej preseda z mačo postavljanjem). Muco, ob kateri spoznavava različnost mačjih karakterjev in potreb. Mačkonko, ki je dosti več kot "en navaden tiger".
Je mačja manekenka, ki rada pozira.

A se ji ob menjavi poz rado zgodi, da se prekucne na hrbet

Pa kaj, tudi tako se da zaspat .

Z Amijem sta se že precej privadila drug drugega

Pa še naša srebrna strela

Muc, ki raje kot za miškami teče za žogicami, jih prenaša okrog in zamijavka, ko bi rad, da se igraš z njim. Ki bi verjetno povsem dobro shajal tudi sam, ker je bolj samotarsko mače, a je Reo prav lepo sprejel in jo ima rad, čeprav se včasih jezi nanjo. Naš pogumni muc, ki je iz polomljenega malčka zrasel v postavnega mačka.

Ja, ni ga čez kopalnico, ko zunaj divjajo bitke za zmago v kdoimaboljkratkopametoz.jesplohnima vojni.

Trije s hudije vama čestitajo k pogumu, jaz pa še zraven želim vsem vam v 2012 vsega dobrega v ravno pravih količinah. Pa seveda čestitke za 1 mesec plesanja četvorke.

P.S.: Navadni tigri ne obstajajo sploh!

P.S.: Navadni tigri ne obstajajo sploh!

Zato pa sem dala to o navadnem tigru v navednice . Ker verjetno itak niti navadni mački ne obstajajo sploh . Vračamo čestitke in se zanimamo, če boš danes in jutri kaj doma. Ko smo posvajali Amaranda, si pri nas nekaj pozabila, če si pozabila .

Kjuutkota

Srečno v novem letu in čestitke za lepo praznovanje.

PS: Iz zaprisežene oboževalke črnih muc se pospešeno spreminjam v oboževalko tigrov. Tigri so res ZAKON!

Uf, kaka krasota tigrasta

Aja, pa tisto z Amijevo torto je bil bolj hec... (no, saj ne da nismo sladkosnedni , ampak se bo že spodobilo, da jo wilčiju spečem jaz, ponosna official-mama-to-be )

Lena, hvala za voščilo, tudi vam vse najlepše in najmačje (pa super bi bilo, če ima Many za posodit kakšno sošolko "za prespat z mačkami", da malo izmuči naša dva rokovnjača )
MaxMara, sem tudi razumela kot hec, ampak ponudba je bila pa povsem resna ; ker Amarand že ve, kdo si zasluži torto (ve pa tudi, da se je Rea danes, ko sta bila sama doma, brez dovoljenja dogrizla do kokosove potice; in mi je barabo tudi brez slabe vesti zatožil ).

Nikoli si nisem mislila, da bom prebivala z mački; tako, zares, da bom del dvojice, ki je odgovorna za to, da ulovi zajtrk, večerjo in malice, da bom tista, ki si izmišljuje zabavo, ki se razburja, ko si zabavo izmislita štirinožca, da bom zaspala in se prebujala v družbi predočih žametkov. Nikoli. Sem pa vedno navijala za psa .
Potem pa me je nekega jutra, ko sva s Čarlijem odhajala v svet, ustavil Amarand. Me je zapredel in sem po treh mesecih in pol še vedno zmačkana.
Ko sem si v glavo vbila še Reo, si nisem niti približno predstavljala, v kaj se spuščam. Oziroma, v kaj nas spuščam. Nisem se zavedala, da moji kriteriji izbora niti približno niso "tisti pravi". Tako sem se prva tedna po njenem prihodu precej presekirala; ker je Ami za družbo dobil mačko, ki je ni dohajal, ki se ni zmenila zanj in ji je bil pripravljen odstopiti svoje mesto. In ker se mi je zdelo, da bi se zanjo našel kavč, primernejši od našega.
Dnevi so se prevešali v noči, luna se je debelila in tanjšala, mi pa smo se privajali drug drugemu. Amarand je utrdil svojo samozavest, Rea je delno sprejela nova pravila igre, sama sem se nehala obremenjevat s tem, da si gresta mačkona včasih na živce, Aleš pa je bil tako ali tako že od začetka prepričan, da je vse v redu in bo samo še boljše.
Včasih se sicer še oklofutata, včasih zarenčita, večkrat pa drug drugega umivata, se skupaj igrata, opazujeta dogajanje na ulici, naju prepričujeta, da sta najbolj lačni živali na vsem širnem svetu, se podita iz enega kota stanovanja v drugega, ali pa mirno spita drug ob drugem.
Lepo je bilo že, ko je bil Ami edini štirinožec v krdelu. Odkar sta dva, je še lepše. Ker sta dva, ki predeta, dva, s katerima se je potrebno igrat, dva, ki se prideta cartat; tudi dva, ki parata živce, ampak takšne trenutke hitro pozabimo.
Ob mirnem, resnem, pretežno samozadostnem, občutljivem Amarandu je flegmatična, cartljiva in radovedna Rea tisti pravi antipol. In zabavno ju je gledat, ker sta si na prvi pogled precej podobna. Prav burleskna sta, ko vkorakata v prostor z ramo ob rami in skladno premikata tački, zdaj desna, zdaj leva. Ko skupaj zreta pod balkonsko ograjo, sprijeta v klobko dremata, ali pa skupaj sedita na stolu.

Želela sem povedati le to, da je lepo biti del njunih življenj. In sem vesela, ker sta z nama prav ta mačkona, Amarand Prvi in medvedja rakunka Rea. Škan taku škan škan; vse se giblje, vse je v gibanju. In naj bo tako. In naj traja.

omg, Bela šapa.... krasni ste in krasno vas je brat in gledat!
- enega za vse, ker vem, da si ga boste znali pravično razdelit.

wiiiiii kakšna kožuščka - mačji ritki, pa kakšna lepa vzorčka

Jah tud meni sta našadva mačkončka obrnila življenje na glavo, men se zdi to podobno kot takrat ko dobiš prvega otroka Ampak par tednov in mesecev pa jih ukrotiš (no ja oni tebe ) Te tko leepoo gledajo s temi učkami, pa bucke talajo pa mečkabilni so... : te čist zasvojijo.

Monči je zadnjič začarala še mojega sina , ki je zaprisežen antimačji velikan. Je bil čist navdušen nad igro s peroti in Mončko in njenimi sposobnostmi.

PS: Many ima gotovo kakšno zainteresirano sošolko na voljo, sam ne vem kolko časa bomo še delali poskuse kdo je bolj vzdržljiv: male športnice ali mladi mačkoni. Pri nas zaenkrat mačkončka prepričljivo vodita, človeški mačkici sta bili že po 12 urah čist hin, ona2 pa šele po 24tih.

Mene pa zanima, glede na to, da imamo temo Bodi zdrav, zase in za svojo žvau, se da organizirat kakšno podporno skupino tudi za domače živali ? Stvar je namreč sledeča, zadnjič je Amarand, kljub temu, da je pospravil že vse svoje porcije, težil pri večerji, češ, da on bi pa še jedel. Aleš ga je skušal odpraviti z zbadanjem, češ, naj začne kadit, pa mu ne bo toliko do hrane. Šala mala, ko se čez deset minut vrnem v kuhinjo, zalotim malega s cigaretom v goflji. Ko me je zagledal, ga je najprej izpustil, nato pa si ga zopet prisvojil in ga odnesel v svoj kotiček .

Naslednji dan je pojedel dve olivi (ena je sicer pripadala Rei, a ko je ta videla, kaj ima v skledi, ni mogla verjet in je šla preverit k Amiju, če ni on dobil česa boljšega; potem je bila pa sploh začudena, kako lahko on s takim veseljem mlati to čudno zeleno reč in mu je prepustila še svoj del) in je bil totalno zadet, valjal se je po tleh, z glavo v skledi, srečen kot še nikoli .
Včeraj pa zopet operacija zmaknjevanje cigaret

Sicer zaenkrat spada še med kadilce Helenine kategorije (s črnimi progami po obrazu), oz. Helene še ni dohitel, glede na to, da jih ne prižiga, tako da še imam upanje, da ga prepričam v škodljivost tovrstnih razvad, preden "čisto noter pade".

ja za znort, ta je pa res dobra!

Maček vas skuša odvadit od te grde razvade, vi pa tako

Ja, muc ubogi nerazumljeni .
Ampak razen najstniškega prestopništva izvajamo tudi bolj produktivne reči.
Rea mi npr. zagreto pomaga pri študiranju strukturalizma (ima zelo strukturiran pristop ).

Takole pa zgleda, ko hočem slikat Reo v tunelu - dobim jo v objektiv .

Večinoma pa se gremo spalne urice. S pogostimi menjavami spalnih položajev:





Danes sta mačkona v svojo spalno družbo sprejela tudi Jakoba. Čeprav ni tigrast, niti ne zna ležati na -n različnih načinov. Npr. v klobčiču:

Z iztegnjenimi tačkami (Rea je iztegnila samo eno, je pa zato Amarand 3) .

Hrbet proti hrbtu:

Še hrbet pretegnem, potem pa res vstanem

Tipični dnevi z muci Vedno kaj novega ušpičijho in nas potem spet začarajo s svojim angelskim spancem in pozami .

Vidim, da tud pri vas pridno trenirate sinhrono kavčanje - v tigrski konkurenci je gneča za medalje res huda pa tudi "škatlanje" (mi zamujamo z objavo naših fotkic ).

Jakob je pa huuudooo kjutkana družba

Lej ti to no kakšni stacionarni mački. A take tudi delajo?