Coprnica Zofka, kadar gresta oba na pot, sta sicer vsak v svojem transporterju, a obrnjena drug proti drugemu, da se lahko bodrita. Amarand je do sedaj vožnje mirno prenašal (o tem bi lahko več povedal Mare, ki ga je redno vozil na preglede v Lj, pa je bil menda vedno priden, razen enkrat, ko je imel nekaj pripomb

), Rea pa milo mrnjavka in se pritožuje, a mislim, da si tako daje pogum - pesem za korajžo, bi rekla. Sem že razmišljala, da bi vozila do veterine oba, čeprav hodita na cepljenja v razmaku nekaj mesecev, zgolj zato, da bi trenirala prilagajanje na transporter in avto, a se mi zdi, da je bolje voziti le tistega, ki res mora tja in ne izzivati usode.
Loti Pupa, imaš prav, da ju zadnje čase čisto premalo fotkam, glavni razlog je, da sem čisto premalo doma in trenutke, ki nam ostanejo, raje izkoristimo za igranje in cartanje, fotoaparat že počaka. Ampak sem tvojo grajo vzela resno

in fotografirala trenutno stanje.
Rea se je že kmalu po prihodu domov (po malici in cartanju v mojem naročju, med katerim mi je na dekolteju pustila za celo nebo zvezdic - še dobro, da prihaja čas pulijev

) vrnila v transporter in sladko zaspala. Se ne pusti motit, Amarand jo občasno sicer pobeza, a mu pravim, naj ji da mir in je še kar razumevajoč.


Takoj, ko je zagledal aparat, se je spomnil, da ni dovolj lep in si privoščil "urejanje na hitro".


In voila:

Samo zate

Poziranje utrudi še tako trpežno mačko in Amarand pravi, da pravi fantje ostanejo mačoti, tudi če ležijo na roza blazinici (sta jo dobila kot spominek z dopusta in je v hipu postala njegova najljubša

).
