Non in Safy na kavcu

Če bom rabila antistresno terapijo bom kar k vam, na en čaj, prišla.

Mucki so seveda krasni tle sploh ni nobenga dvoma...ampak balkon, balkon je pa tudi krasen.

Pri vas imajo muce prav svoj lasten košček raja. Krasna mačja druščina z vdanimi služabniki.

jaz bi tudi tak polnokosmat kavč o balkonu pa sploh ne bi

Upam, da vas ne dolgočasimo preveč, a bom tvegala, ker vam želim povedati kako sem postala mačjeljubec.

Liya je bila nabrit mladič in zgodilo se mi je enako, kot večini ljudi, ki imajo radi živali. Odločila sem se, da ji najdem družbo. Kolegica iz službe mi je povedala, da je šteperica drugo mačko in samca himalajca podarila eni svoji frendici, in tudi ta mačka je bila breja. Ostal jim je en mladič, ki ga nihče ni hotel. Namignjeno mi je bilo tudi, da v tem gospodinjstvu zelo manjka hrane in pozornosti.

In tako sem dobila Fiftya (celo ime je FiftyCents, ker je bil rjavkast). Prinesli so mi ga v košari, bil je majcen, suhcen, bolhav in z ogromnimi očmi. Oči kot frnikule, same oči so ga bile. Takoj sva šla k veterinarju, kjer so opravili teste, ga razglistili in razbolhali, za cepljenje je bil pa še preveč bolan in šibak. Negovala sem ga noč in dan in po čudežu je preživel. Že prvo sekundo pa se mi je predal s totalnim zaupanjem, kar srce me je bolelo. Liya ga je nekaj dni neusmiljeno pretepala, potem pa sta postala prijateljcka. Polbratec le ni bil tako napačen.



Fifty je zrasel v mojo dušo dvojčico, postala sva kot eno. Včasih srečaš pravega človeka zase, včasih pravo žival. Žal je bil PKD pozitiven in letos skorajda ni imel več ledvic, le še tumorje. Boril se je za življenje,čeprav ga je bolelo. Želel je ostati zaradi mene. Ko je postalo prehudo, se je poslovil z milostno injekcijo, v mojem objemu. Nikoli ga ne bom prenehala pogrešati. Če so nebesa in ti lahko v večnosti družbo dela le eno bitje, bi izbrala njega...

Čudovita nakavčna idila

In sožalje za Fiftyja, čudovit mucek je bil

Hvala, Metina.

Trixi, ti pa si močno vabljena na obisk. Imamo celo zbirko čajev in skodelic zanje. Mačke pa so vedno razpoložene za masiranje in predenje. Antistres terapija de luxe. Mehke, tople, puhaste, nežne maserke... kaj hočeš lepšega.

prekrasen Fifty Sožalje ob izgubi, sem se ob njem spomnila moje Loti, ki sem jo ravno tako izgubila zaradi tumorjev in sem čutila isto do nje, kot vi do Fiftyja
Ah, te naše preljube mačkice a ne ne znam si predstavljati življenja brez teh čudovitih kosmatih bitij

Pri nas se nepremičnine počasi normalizirajo. Liya se sicer večinoma kuja v moji sobi, a danes je samoiniciativno prišla na kavč v dnevno. Non in Nikolina sta čisto ok, jesta skupaj in drug drugemu preverjata vsebino krožnikov. Safy se je naučila piti iz fontane in lahko navadno skledo končno umaknem. Naša Liya je namreč ena tistih mačkic, ki si v vodi umije tačke, potem pa napne vse sile in skledo prevrne, ne glede na velikost in težo.




Hvala za izrečena sožalja. In ja, težko si predstavljam življenje brez kosmatincev. Ko tvezim bedarije svojim mačkam, običajno vpletem zgrožen stavek: eni ljudje pa nimajo mačke, kako sploh zdržijo....

Tisti, ki nimajo radi živali, sploh ne vedo, kaj zamujajo.

Gaya, kako lepo ste predstavili svoje muce, vsako s svojim edinstvenim karakterjem. V predstavitvi Fiftyja s smaragdnimi očmi pa najdem kar nekaj trditev, ki veljajo tudi za moje muce, ki jih ni več.

Želel je ostati zaradi mene

Trdno sem prepričana, da se živali trudijo iz ljubezni do nas - tako se je trudila moja Lizika, ko sem jo že na silo hranila, potem pa je bilo treba sprejeti še zadnjo odločitev, ki smo jo vsi lastniki na koncu dolžni, čeprav se nam trga srce.

In potem, čez čas, sprejmemo nove, ker si brez njih ne predstavljamo življenja, saj jih potrebujemo vsaj toliko, kolikor one potrebujejo nas.

Vida, hvala, vidim, da razumete kako to gre... s kosmatinci in z nami. Stkejo se vezi, prinesejo nam radost in mi jo prinesemo njim.... je pa ta zadnja odločitev, ko pride čas zanjo, grozna. Spraševala sem se ali imam pravico... hkrati pa sem si zaželela, da bi tudi zame nekdo to storil, ko bi ostalo le še nesmiselno trpljenje, vse do konca.

Drugače pa sem na srečo doma in bdim nad kosmato druščino, ki še ni pravi trop. Nikolina je zelo samozavestna in ve, da je šefica in da jo imam rada. Liya je negotova in užaljena, a ji tudi postaja dolgčas in začenja prihajat v dnevno. Safy spi ali pa se mi obeša okoli vratu, ker še ne ve ali je tu zares doma in ali bo ves čas ljubljena. Non je rahlo zaskrbljen, ker punce grdo ravnajo z njim. Vsakič znova je hvaležen, ko se poigram z njim ali mu povem, da je moj, čisto moj.

Ah, saj bomo počasi.

Ah, pri nas ni tako mirno, kot bi si moja malenkost želela. Dve noči nazaj me je prebudil grozen hrup, pritekla sem v kuhinjo in našla Safy in Nona v strahovitem bojnem objemu, Nikolina in Liya pa sta prizor opazovali od daleč, stisnjeni v kot. Po barvi kosmov dlake, ki so prekrivali tla, sem uganili, da sta jih predhodno tudi sami fasali. Pretepača sem spravila narazen, preverila bojne rane in ugotovila, da ni krvi, le kaka dlaka manjka, najbolj ranjeno pa je bilo dostojanstvo mojih princes. Verjamem, da je Nonu počil film, ker ga vse babnice pretepajo in nonstop sikajo.

Noči so zadnje dni takšne, da mi ob nogah prede Liya, na moji levi Nikolina, na desni pa Non. Potem me zbudi vztrajno tiho mjavkanje v daljavi in uganem, da se oglaša Safy (dela: mimimimimimi...), ki noče ostati sama v dnevni sobi. Ah.

Ime Safy nam nekako ne sede, zato razmišljam, da bi bilo primernejše Mimi ali Minnie, nekateri pa jo kličejo tudi picimici, ker je zares majcena... No, bomo videli.

Liya je hudo slabe volje, od stresa se ji je pojavil prhljaj, iz oči ji teče in se zelo prizadeto skriva v moji sobi, jaz pa jo večkrat na dan prinesem v dnevne prostore, kjer včasih zdrži tudi kako uro.

Nikolina je malce začudena, da so ostale mačke vznemirjene, ker se ima ona kot šefica še vedno fino. Ni pa zadovoljna, ko ji kdo od novincev zmoti prepotrebni spanec.



Liya se kuja marskikje, tokrat dela jezne face na praskalniku.



Staroselki se v dnevni sobi najraje spravita v zatočišče na omari. Odličen pregled nad razmerami spodaj. In kontrola polarnih mačk iz varne razdalje. Grrrr!



Mimica (? ali Safy) se počuti veliko bolje, mislim, da okreva po sterilizaciji. Izkazala se je kot odlična plezalka, saj smo jo že nekajkrat našli, kako se stiska k stropu na vrhu plezalnega droga. Na srečo zna plezati tudi v rikverc, tako da se vedno varno spusti do prve ploščadi. Sem ponosna mama. Moje mačke so vse plezalke, čeprav so perzijke. No, Non doslej še ni pokazal kaj zna.





Non je sladek, igriv, požrešen in počivajoč... če se nočem igrati z njim. Malo sem že betežna, zato me nenehno fuzbaliranje, vlečenje trakov in metanje mišk zanj prehitro izčrpa. Non spi srčkano, pogosto tudi smrči. Taprav dec, ni kaj.



V bistvu lepo živimo. Ni še idealno, a sčasoma bo. V to trdno verjamem.

Ojej revčki majhni, upam, da se čimprej pomirijo in vzpostavijo ravnovesje
Lepi so pa tako, da ni za povedat...Liya s tisto prikupno kujajočo facko , mala Mimika (ji kar paše ) s kosmaaaato tačkico, staroselke cmokaste in Non, ki pančka kot angelček
sami cukrčki, upam, da se še unesejo čimprej

Pri nas je bil nočni tepež vedno kaznovan s tem, da so pretepeni spali pri meni v spalnici, pretepač pa v dnevni. Sicer je bilo cviljenje pred zaprtimi vrati spalnice, ampak nisem upoštevala. S časom se je obneslo, ker je kljub svoji intelektualni omejenosti porajtal, kaj mora narediti, če želi spati pri meni.

Hahaha, Cats, jaz svojega mačka kličem kvantni fizik, ne upam si govoriti o kakih intelektualnih primanjkljajih. Trenutno sem jih vse izgnala iz svoje sobe in jo dobro očistila. Kaj hočemo, moram likat in prav nič si ne želim braniti likalno mizo pred kosmatinci.... Tepejo se ne, ljubijo pa tudi ne. A se bo uredilo, v to sem prepričana. Vsem skupaj nenehno predavam: "Vse mačke so moja mačka. Vse mačke so moja najlepša mačka." Itd.

Naš Non je silno učeč. Gleda TV in gleda v monitor. Ostale te elektronske novotarije prezirljivo ignorirajo.

kaj ne bo gledal ekrana, če so pa take fejst mačke gor

Pri nas je vsak dan bolj prijazno vzdušje, le tu in tam pade kakšen sik ali kaka klofuta, a na srečo brez kremplja. Non se je odločil, da sem njegova in povsod taca za mano. Cicimici Mimica se še ni sprostila, repek še občasno spodvija in se po stanovanju premika počasi, prihuljeno. Vem, da najbolj izrazito izkazuje značaj srebrnih perzijk, zelo zelo je občutljiva. Takoj, ko se zvalim na kavč, zleze name, se mi ovije okoli vratu, prede in se slini in neumorno zabada vame krempeljce vseh štirih tačic hkrati. Ko jo božam in ji prigovarjam, se sprosti in neha na vso moč štamfati, stisne se k meni in mežika od sreče. Počasi bo dojela, da jo imam rada, da je na varnem in da jo bom zanesljivo razvajala v nedogled.

Ah, pišem težko, ker se mi Non nastavlja pred monitorjem. Seveda, ekran je brez zveze, saj stoji pred mano prekrasna mačica. Prav ima.