čvekava papiga
Prispevkov: 280
Pridružen: To avg 18, 2015 12:50 pm
Ne avg 23, 2015 8:42 am
Re: Dočka, Gucci in Nežica
Dobro jutro! 
No, pa se oglašam še mama 
In to srečna mama treh prekrasnih mačkov, za katere se večkrat vprašam, s čim sem si jih zaslužila. 
Oktobra 2013 sta k meni prišla Dočka (prekrasna, do drugih mačkov tečna dama, individualistka, don't-touch-wanna-be alfa mačka, ki pa me je ob prihodu Nežice tako pozitivno presenetila, da sploh nimam besed) in Gucci (prestrašen revček, moj neskončno crkljiv ljubček, redno tepen od svoje mačje šefice, kar pa se je v zadnje pol leta končno umirilo), skoraj dve leti kasneje pa še Nežica.
Verjetno sva se res čakali.
Njeno zgodbo sem namreč spremljala od samega začetka, ko se mi je usedla v srce in je v njem ostala dokler se nam ni pridružila. Pa sem bila vedno polna dvomov, kako jo bo Dočka sprejela, da to pa zagotovo ne bo šlo skupaj. Dokler ni tale srečna mama rekla - zdaj pa dovolj, a bom jst alfa samica al Dočka?!? - in šla v akcijo. Ta akcija je bila ekstra ekspeditivna (tako je pri meni, na hitro, ali pa ni sploh
), dobre štiri ure po pogovoru z Gipsy, ki je bil zgolj informativne narave v smislu "ti, kaj kej misliš, kako bi se Nežica obnesla pri nas, mhm...?", je bila Nežica že pri meni. Že na veterini je bila ljubezen na prvi pogled, mala je takoj stegnila svojo tačko ven iz transporterja proti meni in me potegnila za roko....sem se zjokala, kot še pri nobeni mački (ok, pustimo, kako jokam, ko berem temo Lučke na nebu....). In potem sva se samo še stiskali, bucali in lupčkali. 
Doma pa itak...po začetnem pihanju, skrivanju in strahu z vseh strani, smo že naslednji dan preživeli skupaj. Danes lahko rečem, da ni bilo prav nobene vselitvene krize.
Ko je Nežica preiskala in prevohala celotno stanovanje, je ugotovila:
- da tu pravzaprav zelo lepo diši,
- da sta dva staroselca strašno fejst, čeprav se tastara dela, da je neskončno tečna in dominantna, pa pravzaprav ni, ker je še vedno igriva,
- da jo Gucci sicer gleda še od daleč, ampak je na skrivaj zaljubljen vanjo in si zeloooo želi biti z njo in je globoko v sebi - tega še ne ve - srečen, da je našel kolegico za igro
- da je mačja mama fajn, predvsem za grist prste, fajn praskat in....tudi crkljat.
Vsak večer in vsako jutro se skupaj igramo, brez vsakega problema. Čez dan skupaj gledajo mačji kino na oknu v dnevni sobi - razdalja med njimi ni nikoli večja od pol metra Spijo še vedno ločeno, staroselca v svoji sobi, mala v svoji sobi (ja, ja, tako je pri nas. Pravzaprav bi vsak lahko imel svojo sobo, z zavidljivo kvadraturo, od 15m2 navzgor 
), to pa samo zato, da ima lahko mati ponoči MIR. Ker pri nas ponoči spimo, kaj pa pri vas? 
Slikic je veliko, ampak so na telefonu in od tam mi jih shrani.si ne dovoli nalagat...zakaj, ne vem...ko bom ugotovila, kako ga pretentat, pridejo tudi slikice. Vem, da brez njih ni pol toliko zanimivo, je pa tole zaenkrat vsaj poročilo, kako zelo lepo se imamo pri nas, kako veliko življenja je mala borka prinesla v naše domovanje, kako je sama eno samo življenje.
Sem povedala, da je Nežica pri nas točno 5. dan, pa je občutek, kot da je od zmeraj in sta jo moja dva povsem sprejela...? Sem pač srečnica.
No, pa se oglašam še mama In to srečna mama treh prekrasnih mačkov, za katere se večkrat vprašam, s čim sem si jih zaslužila. Oktobra 2013 sta k meni prišla Dočka (prekrasna, do drugih mačkov tečna dama, individualistka, don't-touch-wanna-be alfa mačka, ki pa me je ob prihodu Nežice tako pozitivno presenetila, da sploh nimam besed) in Gucci (prestrašen revček, moj neskončno crkljiv ljubček, redno tepen od svoje mačje šefice, kar pa se je v zadnje pol leta končno umirilo), skoraj dve leti kasneje pa še Nežica.
Verjetno sva se res čakali.
Njeno zgodbo sem namreč spremljala od samega začetka, ko se mi je usedla v srce in je v njem ostala dokler se nam ni pridružila. Pa sem bila vedno polna dvomov, kako jo bo Dočka sprejela, da to pa zagotovo ne bo šlo skupaj. Dokler ni tale srečna mama rekla - zdaj pa dovolj, a bom jst alfa samica al Dočka?!? - in šla v akcijo. Ta akcija je bila ekstra ekspeditivna (tako je pri meni, na hitro, ali pa ni sploh
), dobre štiri ure po pogovoru z Gipsy, ki je bil zgolj informativne narave v smislu "ti, kaj kej misliš, kako bi se Nežica obnesla pri nas, mhm...?", je bila Nežica že pri meni. Že na veterini je bila ljubezen na prvi pogled, mala je takoj stegnila svojo tačko ven iz transporterja proti meni in me potegnila za roko....sem se zjokala, kot še pri nobeni mački (ok, pustimo, kako jokam, ko berem temo Lučke na nebu....). In potem sva se samo še stiskali, bucali in lupčkali. Doma pa itak...po začetnem pihanju, skrivanju in strahu z vseh strani, smo že naslednji dan preživeli skupaj. Danes lahko rečem, da ni bilo prav nobene vselitvene krize.
Ko je Nežica preiskala in prevohala celotno stanovanje, je ugotovila:
- da tu pravzaprav zelo lepo diši,
- da sta dva staroselca strašno fejst, čeprav se tastara dela, da je neskončno tečna in dominantna, pa pravzaprav ni, ker je še vedno igriva,
- da jo Gucci sicer gleda še od daleč, ampak je na skrivaj zaljubljen vanjo in si zeloooo želi biti z njo in je globoko v sebi - tega še ne ve - srečen, da je našel kolegico za igro
- da je mačja mama fajn, predvsem za grist prste, fajn praskat in....tudi crkljat.
Vsak večer in vsako jutro se skupaj igramo, brez vsakega problema. Čez dan skupaj gledajo mačji kino na oknu v dnevni sobi - razdalja med njimi ni nikoli večja od pol metra
Spijo še vedno ločeno, staroselca v svoji sobi, mala v svoji sobi (ja, ja, tako je pri nas. Pravzaprav bi vsak lahko imel svojo sobo, z zavidljivo kvadraturo, od 15m2 navzgor ), to pa samo zato, da ima lahko mati ponoči MIR. Ker pri nas ponoči spimo, kaj pa pri vas? Slikic je veliko, ampak so na telefonu in od tam mi jih shrani.si ne dovoli nalagat...zakaj, ne vem...ko bom ugotovila, kako ga pretentat, pridejo tudi slikice. Vem, da brez njih ni pol toliko zanimivo, je pa tole zaenkrat vsaj poročilo, kako zelo lepo se imamo pri nas, kako veliko življenja je mala borka prinesla v naše domovanje, kako je sama eno samo življenje.
Sem povedala, da je Nežica pri nas točno 5. dan, pa je občutek, kot da je od zmeraj in sta jo moja dva povsem sprejela...? Sem pač srečnica.
srčki ste!
