Mačji boter

Včeraj smo se morali posloviti od muce Marie. Rak je v zadnjem obdobju res hitro napredoval, v zadnjem tednu je močno shujšala in oslabela, zato smo se poslovili.
Hvala vetki Anji, ker se je z ljubeznijo pustila komandirati tej krasni muci. Hvala botram Vesni, Klari, Suzani Moniki, Anji, Tanji in Ireni. Zaradi vseh vas sta bili zadnji dve leti, kljub bolezni, zagotovo njeni najlepši.

Boromir, Bambi, Lino, Tajči in Lira takole sončkajo



Foto: Lucija

Tole pa ni od 0,40 €/dan.

Srečno, Srečko.
Klinc gleda oko, pa levkozo. Lasten dom, crkljanje, razvajanje in vsa ta ljubezen zmagajo z velikim naskokom.

Ta slika je pa tako zelooooo lepa, da lepša že ne more bit. Kot da so jo naredili v profi studiu za reklamo.
Srečko je pa itak Srečko in mu super dom ter vse najboljše zelo privoščim.

"... Jaz mislim, da nam gre super za tako kratek čas. Sonček se je po prvih dneh, ko se je skrival pod posteljo ali na hladilniku sedaj sprostil in pride na sedežno. Crklja se rad že od prvega dne. S Smotko se še malo bolj na daleč gledata ampak se tolerirata. Je in uporablja wc že od prvega dne lepo, zdaj sicer malo ugotavljamo, katera hrana mu je bolj všeč in malo izbira. Je pa res nežen in ljubeč muc."

Po takšnem poročilu nam ni preostalo nič drugega, kot da odpošljemo poslovilna pisma, ki jih je Sonček spisal za svoje botre, ki so mu pomagale upati in dočakati nov dom. Hvala dvema Ninama, Urški, Anji, Jani, Katji in Meti.

Slike so že iz novega doma (hladilniška od prvega dne, druge od malo kasneje)

Domov se je odpeljal pozitiček (Fiv+) Miško. Želimo mu dolgo, zadovoljno, nagajivo in ljubezni polno življenje.

Počivaj v miru, Edi. Hvala Janji in njenim, da ste bili njegovi in on vaš.
O tem, kako poseben je bil Edi, priča tudi to, da se je v zgolj pol leta, kolikor je bil botrski, kar 10 botrov odločilo med vsemi mucki izbrati prav njega. Hvala vam za to, Tanja, Tatjana, Rok, Irena, Petra, Ana, Nataša, Sandra, Maja in Nina.

Yago je od danes tudi uradno doma. Manca, Tadej, Nina, Katarina, Valentina, Barbara in Jana ste mu pomagali dočakati tole:

"Mrrrjav, meu!

Ko ne predemo, raztrosimo pesek po dnevni sobi. Zaradi česar jima je Tine naredil mačjo toaleto. Dobila sta tudi novi imeni. Glede na to, da je Yago Sari že prvi dan pomagal popravljati verze in pokazal svoj kreativni potencial (med drugim prenastavil tipkovnico in še kaj) je dobil ime Mev Nikolajevič Tolst(oj). Divje se carta, nama povsod sledi, se igra in oglaša zdaj mačje, zdaj človeško godrnjavo. Trenutno napada vrečko z orodjem in spušča bojne krike.

Ditka (Rapuzel) po domače Repincl, je vedno bolj domača. Sari se je pustila že nekajkrat pobožati, v glavnem pa pred dotikom še zbeži, prikuka pa ko prineseva hrano oziroma med igro. Tudi ona že veselo raziskuje in teka po celem stanovanju in si več kot očitno želi bližine, ampak jo je zaenkrat preveč strah (podnevi že rada spi na postelji, kavču in gugalniku, Meva pa je tako ali tako povsod polno). Tudi Ditka že kaj pove.

Skratka zelo naju osrečujeta. Imata že tudi cel kup oboževalcev, začuda je celo Ditka med obiskom ostala na postelji in se ni skrila. Mevu Nikolajeviču pa tako ali tako neznansko godi pozornost.

Upava da ste dobro in pošljamo hvaležne fotopozdrave največji mačji družini.

Sara, Tine, Repinc, Mev"

Foto: Lucija

Včasih najbolj drobna telesca skrivajo največja srca. Tarino je bilo, glede na vso ljubezen, ki jo je izkazovala, neskončno.
Počivaj v miru, muca. Hvala dragi Janji in vsem njenim, da ste njeno ljubezen sprejemali in ji jo vračali.

Kaj pa zdaj? Bo sploh še kdaj pomlad?

Živela je, kakor je hotela. Vsaj zadnjih 8 let, kolikor je bila pri nas. Nikoli čisto naša in hkrati ves čas tako zelo naša. Svoja in samosvoja. Tako je tudi odšla. Po svoje, samosvoje.
Vedno je rada glasno napovedala svoj prihod, češ, pripravi se, človek, prihajam in zahtevam tvojo pozornost, tvoje naročje, tvoje roke, in, seveda, polne posodice. Odhoda pa ni napovedala. Zato bomo nekateri še vedno čakali, da se od nekod pojavi, glasno zahtevajoč svoje.

Draga Sarabi, če si morala oditi, razumemo. Če pa si morda premisliš, te čakamo. 

Tvoji ljudje, tvoji botri Renatka, Boštjan, Katja, Polona, Lidija, Renata, Eva, Vita in Izabela in tvoja magnolija. 

O Boh, samo Renata lahko napiše kaj tako lepega za odhod LEGENDE. Sožalje vsem, ki ste jo imeli radi, saj smo jo na nek način imeli vsi, ki cenimo takšne muce iskrega značaja, posebne in neponovljive, samo eno je virtiualni svet, eno pa, ko jo spremljaš v živo in skrbiš zanjo. Sarabi, jaz te zlepa ne bom pozabila, tvoj namrgodeni, odločni, "fuck you" izraz na obrazu, in več kot očitno močan značaj, ki me je že zdavnaj očaral. Počivaj v miru, muca zlata. kiss:

Naš ljubi Primzi je dočakal svoj dom, iz katerega se je tudi ves srečen že javil. Končno se je rešil vseh teh mačjih paglavcev, ki jih je bil prisiljen pri nas prenašati (in oni njega ).
Uživaj, lepotec.
Primziju so do novega doma pomagali botri pozitivčkov.

Juhej Primzi, kako ti privoščim tole uživancijo.

Spančkaj v miru, Sneguročka.
Spominjali se je bomo njeni skrbniki, mačjehišarji in botri Mariana, Nina, Špela, Lucija, Marko in Kaja.

"To nedeljo bova z Albo praznovali prvi jubilej - en mesec, od kar je pri meni.
Res je plašna, ampak hkrati pa je v tem času naredila ogromen napredek. Najrajši leži na podstavku za noge (prva slika). Če že pride na kavč, bo to obvezno tisti majhen košček, kamor sem pozabila nazaj pogrniti odejo, ki je na kavču ravno zardi nje. Rada se igra z žogicami, miška na vrvici očitno ni tako zanimiva. Prejšnji teden je dobila škatlo (druga slika) in to je zdaj novi najljubši prostor. Prijeti se ne pusti, ampak božanja se pa ne naveliča. In zraven na ves glas prede in dela piškotke."

Je treba še kaj napisat? Ja, seveda je treba. To, da so preobrazbo botrske Goye v nakavčno Albo omogočili botri Tadej, Tanja, Nina, Sabina in Sara. Hvala, dragi botri.
Alba, dobro si zastavila (le zakaj bi se muca sploh naveličala božanja?), kar tako naprej, pogumno in po mačje.

V ponedeljek smo se poslovili od mucka, ki ga sploh še nismo utegnili po pravilih sprejeti med pozitivčke. In če je manjkala uradna dobrodošlica, si toliko bolj zasluži, da se vsaj poslovimo tukaj od njega. Žal nam je, da nam je bil skupen čas tako stiskaško odmerjen, še bolj pa, da je sploh prišel k nam in ni svojega življenja zaključil med ljudmi, ki bi jih lahko v mačjem jeziku imenoval za svoje.
Mi smo ga v človeškem poimenovali Sandi in res upamo, da je že kdaj prej imel ime, da ga je že kdo prej imel rad in da ti zadnji dnevi v prepolnem zavetišču niso bili njegovi najlepši.
Počivaj v miru, Sandi.