PANORAMA SKOPJA

Nedavno sem bila v Skopju. Kaj mislite kaj sem na poti srečevala?








Vse te pse sem srečevala na svoji 1km poti, kjer sem imela opravke. In takole je skoraj po celem Skopju. Tu psi niso tako suhi, saj se vedno kdo najde, da jim kaj vrže za pojesti. Hujše je ko se začnejo neznosne vročine in so žejni, ko so bolani in ni nikogar, da bi jim pomagal. Črni kuža na prvi sliki je imel razlito in vneto oko. Vsi so bolhasti in apatični. Vsi so nesterilizirani in nekastrirani. No ne čisto vsi. Od vseh sem našla celo enega, ki je bil označen (rumena ploščica v ušesu), da je kastriran.

V petšopu so zunaj takole prodajali mucke, ki so bili skoraj tri tedne zaprti v tej kletki.

Trikrat lahko ugibate koliko so jih prodali v mestu, kjer iz vsakega smetnjaka gledajo ven vsaj tri mačje glave.
Po treh tednih so jih zamenjali tile

Rodovniški???? Ja seveda. Samo papirjev nimajo. Zato so skoraj zastonj. Ali so čakali tako kot mački tri tedne, da jih kdo kupi? Ne vem, ker sem prej odšla.
Vprašala sem svoje sorodnike zakaj ne poskrbijo za živali v mestu. Da nimajo denarja niti za ljudi, kaj šele za živali. Da je veliko revežev.....
Država pa v mestu postavlja take spomenike ali skulpture, ali še sama ne vem kaj to sploh je.



Sem lahko kaj naredila?
Sem. Pobrala sem enega črnuhčka starega 4 tedne. Se skregala s sorodniki tako, da so mi na koncu dovolili vzeti ga noter (seveda je bil lahko samo v stranišču). Po enem tednu (dan pred mojim odhodom domov) je dobil dom. Evo eno nekvalitetno slikico, ki je vsaj za dokaz, oziroma spomin na Dimčeta.

Kako sem se počutila, ko nisem mogla več storiti, rajši ne povem. Te oči, ki te gledajo so enake po celem svetu. Take oči imajo zapuščeni psi in mačke v Bosni, na Hrvaškem, v Španiji, Grčiji...








Vse te pse sem srečevala na svoji 1km poti, kjer sem imela opravke. In takole je skoraj po celem Skopju. Tu psi niso tako suhi, saj se vedno kdo najde, da jim kaj vrže za pojesti. Hujše je ko se začnejo neznosne vročine in so žejni, ko so bolani in ni nikogar, da bi jim pomagal. Črni kuža na prvi sliki je imel razlito in vneto oko. Vsi so bolhasti in apatični. Vsi so nesterilizirani in nekastrirani. No ne čisto vsi. Od vseh sem našla celo enega, ki je bil označen (rumena ploščica v ušesu), da je kastriran.

V petšopu so zunaj takole prodajali mucke, ki so bili skoraj tri tedne zaprti v tej kletki.

Trikrat lahko ugibate koliko so jih prodali v mestu, kjer iz vsakega smetnjaka gledajo ven vsaj tri mačje glave.
Po treh tednih so jih zamenjali tile

Rodovniški???? Ja seveda. Samo papirjev nimajo. Zato so skoraj zastonj. Ali so čakali tako kot mački tri tedne, da jih kdo kupi? Ne vem, ker sem prej odšla.
Vprašala sem svoje sorodnike zakaj ne poskrbijo za živali v mestu. Da nimajo denarja niti za ljudi, kaj šele za živali. Da je veliko revežev.....
Država pa v mestu postavlja take spomenike ali skulpture, ali še sama ne vem kaj to sploh je.



Sem lahko kaj naredila?
Sem. Pobrala sem enega črnuhčka starega 4 tedne. Se skregala s sorodniki tako, da so mi na koncu dovolili vzeti ga noter (seveda je bil lahko samo v stranišču). Po enem tednu (dan pred mojim odhodom domov) je dobil dom. Evo eno nekvalitetno slikico, ki je vsaj za dokaz, oziroma spomin na Dimčeta.

Kako sem se počutila, ko nisem mogla več storiti, rajši ne povem. Te oči, ki te gledajo so enake po celem svetu. Take oči imajo zapuščeni psi in mačke v Bosni, na Hrvaškem, v Španiji, Grčiji...