Pomagamo živalim

Na to nedeljsko umazano dopoldne smo se odpeljali proti naselju. Baje imajo leto in pol staro psičko, ki rabi nov dom, saj je kar naenkrat postala odveč. V naselju že vedo, da se lahko vedno obrnejo na nas, seveda v zameno, da na mesto odpeljanega psa ne pride noben nov. Tik pred Grosupljem se je pokazalo sonce. Zavili smo v naselje in pred barako nas je pričakala nestrpna Marina. Marina je bivša skrbnica Guccija in Troje (zdaj Jessie), ki sta že oba našla svoj kavč. Odpeljala nas je proti svoji sorodnici, ki je prosila za našo pomoč. Na majhnem količku ob baraki je bila z ostankom nekega tekstila in z verigo nanj privezana majhna psička. Ime ji je Paloma. Veselo je repkala in se veselila čohanja okoliških otrok. Ko smo se približale me tri, se je repek ustavil in tiho je zarenčala proti nam. Ne pozna nas. Takoj smo opazili, da je njen rep nekam čuden. Izgleda kot prašičji, konica je zavihana navzdol, čisto nenaravno. Repa ne pusti dotikat, očitno jo celo boli. Najbolj smiselno bi bilo konec amputirat, kot lovskemu terierju, vsekakor pa ga je treba podrobneje pregledat. Menda je taka že od rojstva. Simona je skočila do avta po ovratnico, jaz pa sem se z njimi pogovarjala o starosti, njenem repu in seveda ponavljala, da si v zameno, da odpeljemo to, ne smejo omislit nove. Medtem je mimo prikorakala njihova psička Suzi, visoko breja. Začeli smo s predavanjem o pomenu sterilizacije, o tem kako naporni so mladički, kako jih nimajo kam dati in strinjali so se, da je potrebno psičko sterilizirati. Omenili so, da je možno, da je tudi Paloma breja, saj je prosto tekala naokoli, skupaj z drugimi samci in samicami iz naselja. Odločitev je padla, mladičev nočemo, zato gresta obe psici z nami in takoj, ko je možno – na sterilizacijo. V baraki je bilo zbranih kar nekaj ljudi, ki so se pogovarjali. En izmed njih je prišel in poslušal pogovor nekaj časa, potem pa najprej v romskem jeziku nekaj rekel zbranim, potem pa še po slovensko – Ali vzamete tudi mačke? Imamo dve, obe visoko breji. Mladičev nočemo, saj nimamo kaj z njimi … Izpod mize je potegnil dolgodlako belo mačko, z enim modrim učkom.




Muca je zapredla in se stisnila k njemu v naročje. Dal jo je meni, vso vozlasto in polno klopov, seveda. Muca me je najprej ponoskala, potem pa se nastavila parim sončnim žarkom, ki so pokukali izza oblaka. Cartljivka. Druge muce niso našli. Naj bi bila siva in še bolj visoko breja kot bela. Iskali so jo vsi – Simona, prostovoljka Lili, vsi zbrani odrasli, njihovi otroci in jaz. Hodili smo med naloženo kramo in vsak po svoje klicali: muc muc muc, mucaaa, miiiica, mic, mic … Brez visoko breje mačke pa res ne gremo! Kaj če že kje koti? Zjutraj so jo še videli. Šele po četrt ure smo jo našli pod nekim odpadnim avtom, res visoko brejo. Že po prvem pogledu nanjo me je Simona pogledala in prišepnila, da je to sigurno britanka, jaz pa ššššš, navadna muca je, nočem da vidijo v njej možnost zaslužka. Slišali so Simono in takoj povedali, da gre za pasemsko muco, britanko. Jo hočete nazaj? Potem boste plačali sterilizacijo. - Ne ne, kar odpeljite jo.




Tako smo naložili v zaboj na eno stran psici, na drugo pa mački. Ko smo že sedeli v avtu, so pomahali še enkrat in odprla sem okno. Imajo še eno majhno psičko, ki bi jo radi sterilizirali, proti plačilu seveda. Nimajo veliko, zato bodo dali manj, približno polovico cene. Dali bodo velik del svojega dohodka, smo jih prepričali v to, da mladiči niso fajn reč. In smo šli.




Med potjo je Lili, prostovoljka, povedala, da je muca verjetno ukradena, če je res britanka. Na sebi je imela ovratnico z zvončkom, kar je res neznačilno. Če je res ukradena, potem jo je tisti skrbnik spuščal ven in s tem tvegal, da mu jo ukradejo. Odložili smo Lili in šli proti Kranju. Preverili smo britanko za čip, ugotovili, da je bela verjetno gluha in se začeli meniti za sterilizacijo. Britanka je tik pred kotitvijo, Suzi tudi. Kaj če kotita pred torkom? Res upam, da ne. Saj vsi vemo kako je. Dokler so mladički še v maternici, je lažje z njimi med kadavre, ko pa so skoteni, jih bomo spravili do novih domov. Ampak vseh je preveč. Malih muc, četudi so britanke in malih psičkov, četudi so pinč mixi. Zato držimo pesti, da zdrži do torka številka štiri živali. Od torka pa potrebujemo vašo pomoč. Sterilizacija dveh oz. treh psic, od tega ene visoko breje, vsaj pregled repa Palome in dve sterilizaciji muc, od tega ene visoko breje, ne bo zastonj. Sredstva bomo zbirali na račun DZZŽ Kranj, TRR: SI56 1010 0004 7768 518, pod namen napišite Naselje, naslednji teden pa bodo tudi licitacije zanje.




P.S.: Vse slike so narejene že v Kranju, razen zadnje, ki je pri nama doma.

Zmagi pravi, da bo verjetno tudi siva Pippa zdržala do torka. Upam res .

Hvala Bogu ste jih lahko odpeljali! kolikšna pa je možnost, da se bodo obljube, da si ne bodo omislili novih živali, tudi držali?

Joj punce, vas tako občudujem, da nimam besed.

Držim pesti, da ostane pri štirih.

Bom pomagala kolikor bom lahko.

Jaz jim verjamem. Drug drugemu poskušamo zaupati, kakor pač romom lahko ... Vsekakor imajo poln kufer tolikih živali. Njim so ostali še 3 psi, od tega ena psica, ki bo S v kratkem. Naše načelo je tako, da jim pustimo toliko živali, da si ne želijo novih in da poskušamo S čim več psic, če ne čisto vse. Zaenkrat se obnese, letos še ni bilo mladičev, razen Gee, ki smo jo lovili itak predolgo in ni bila lastniška.

Jaz pač mislim, da bo do popolnega stanja po romskih naseljih še precej vode preteklo. Ampak to ne pomeni, da ni vredno začeti delati tudi na tem področju. Napredek je definitivno že viden, zato bomo vztrajali naprej.


Je pa resnično težko delati z Romi, res ...

bravo punce za tole akcijo!
že iščem predmete za licitacije.

ne najdem besed... koliko zavzetih in požrtovalnih ljudi tele štiri punčke imajo veliko srečo

S psičkama trenutno delamo na sobni čistoči - zaenkrat še neuspešno. Paloma (črna) je itak "več po luftu kot po tleh", hud norc, velika zgaga in velik firbec. Ni ga mesta v stanovanju kjer nje ni. Zeelo aktivna psička, vesela vseh in vsega, zaenkrat še malo previdna kar se ljudi tiče. Njena mamica Suzi (svetla) je še najbolj podobna zavaljeni ježevki. Je širša kot daljša, zunaj precej prestrašena, v stanovanju praktično neopazna. Jaz, ki nisem navajena majhnih psov, sem čisto presenečena, da ji uspe skočiti tudi na kavč. Obe sta noč preživeli v hišnem boxu, notri nista nič opravili, samo čisto mirno in pridno spali dokler nismo vstali. Nobena od njiju ni pretirano ješča, Paloma pet briketov obdeluje celo uro, Suzi pa si privošči en sam briket.

Za boljšo predstavo o njuni velikosti še podatek o teži: Suzi: 6kg, Paloma: 7kg.

Komaj čakamo sterilizacijo in strokovno mnenje glede Palominega repka. Večkrat se ji povodec zahaklja za rep, kar je sploh zanjo precej moteče.

Kako so pa muce?

Nič sprememb, še vedno sta samo 2 (no 3, ker smo ravnokar ujele v centru Supernova še eno visoko brejo tigro )

Čestitke pola. Do jutri imaš čas, da ujameš še kaj, potem peljemo ...

pa to ne kar eno navadno tigro, ampak skuša tigro!

(da ne bo pomote....to je zgolj malce ironije na eno pripombo o beli dolgodlaki in o britanki na FBju ....no ampak skuša je pa res, ful lepa muca).

Kakšna je pa skuša tigra?

To je pa tigra s TAKŠNIM vzorcem, valjda

Ali pa poglej TUKAJ

Jutri navsezgodaj gredo vse zgoraj omenjene na sterilizacijo.

Zlata Trixi se je celo popoldne matrala z Pinko, da jo je postrigla, razčesala (kar se je dalo) in skopala. Če Trixi reče, da kej tako scufanega še ni videla, potem veste, da je bilo hudo .

Bravo, Trixi!!!

Zlata muca!

Še ena zlata/bela muca!
Ta je bila pa na stilski preobrazbi.

Nekaj dlake smo pa še pustili.

Res sta lepi, obe, ampak jaz osebno največjo njuno lepoto vidim v tem, da sta (no, vsaj izgleda tako) zelo prijazni mački.
In Trixi - odlično ti gre od rok delo mačje frizerke!