udomačen tiger
Prispevkov: 14465
Pridružen: Sr sep 08, 2010 8:29 pm
Sr jul 02, 2014 8:41 am
Meri / še en najlepši - Merkur Primskovo/Kranj
Hraniteljica na tej lokaciji, kjer se sicer zadržujeta dva že pred leti poštimana prostoživečkota, me je predvčerajšnjim zvečer obvestila, da se je tu znašel en mali črni muc. Da leze not in ven skozi ograjo vrtnega centra Merkurja. Izven ograje je meter travnate površine, potem pa ena kar zelo prometna cesta. Malo sem jezna nanjo, da je sporočila tako pozno, glede na to, da ga je videvala že kakšen teden - no pa na srečo mali medtem ni postal pašteta, tako da je vse OK.
Včeraj popoldan sem pobasala box, vrečkico tuna kitten in šla v lov. Najprej sem šla po zunanji strani ograje in ga našla v kotu, znotraj ograje, ležal je čisto mirno, ni se razburjal, ni bežal - me je kar ustrašil, ker mi je deloval, kot bi bil malo apatičen. Z notranje strani ograje je bila pa druga pesem
Spustil me je normalno meter stran, potem pa začel kazat znake panike. S spoštovanjem do njegove osebne bližine 
sem se usedla....in začela čebljat. Mic je lepo odreagiral, počasi so njegove strašansko velike oči začele dobivat normalno velikost in mrence so se začele spuščat čeznje... 
Počasi in potiho sem odprla vrečko, vzela malce tune med prste in mu jih počasi približevala. švvvvvvvrrrrrccccc 
..........pa ga ni bilo več, zavlekel se je med tamkajšnjo robo. fijuuuuuu....tole bo pa zdaj trajalo 
, še dobro, da imam sveže pobarvane lase in ne bo sivina vmes ven udarila, sem si mislila. OK, pa dejmo. Odprem box, nastavim papico, naredim drobceno tuna potko do boxa, globoko vzdihnem - in začnem spet čebljat. Pa čebljat, pa čebljat, pa čebljat, pa....čebljat. Mali se pokaže. Čebljaaaaaam, čebljam. Mali viha nosek v zrak, voha tuno 
Čebljam kar naprej, vse živo sem predelala - vreme, moje mačke, splošno gospodarsko situacijo, nujno potrebo po dopustu, pa da me v rit malo že žuli, čeprav je solidno obložena, sem mu tudi povedala.... Malega je vonj po tuni premamil, približal se je boxu. In papcal, papcal - z oči me pa ni niti za sekundo spustil, lump. In ni nehal poslušat čebljanja, ker jaz sem imela še zmeraj veliko za povedat. Potem je pa naletel na en večji košček tune in moral spustit oči z mene, čebljajoče po turško čepeče persone, dol na tisto gromozansko ribo...in jaz cccccckkkkkk z roko čez box, ga potisnem noter, box postavim pokonci....in pravočasno ter uspešno zaprem 
Pa mu rečem (rečem, ne začebljam ) – posluš tamau - res, da sem že babi, ampak reflekse imam pa boljše od tebe! 
Pa sva šla v karantensko skrbništvo. Tam mi je po 10 minutah cartanja v integrirani visečki in ….ja no, in čebljanja
, zapredel kot Zetor. Sicer trd ko strela še, z očmi kot frnikulami – ampak ni sikal, ni pihal, samo rep si je prilimal na bušija od samega strahu. Ampak je pa že predel in mrence spuščal na očke , tako da upam, da se bo kmalu povsem sprostil in začel uživat življenje mačjega frajerja, kot mu pritiče in se spodobi.
Evo - toliko čisto na kratko....
Prva in zaenkrat edina slikca, takoj po ulovu:
P.s.:
odgovornosti za dejanski spol tele žvalce ne prevzemam
Včeraj popoldan sem pobasala box, vrečkico tuna kitten in šla v lov. Najprej sem šla po zunanji strani ograje in ga našla v kotu, znotraj ograje, ležal je čisto mirno, ni se razburjal, ni bežal - me je kar ustrašil, ker mi je deloval, kot bi bil malo apatičen. Z notranje strani ograje je bila pa druga pesem
Spustil me je normalno meter stran, potem pa začel kazat znake panike. S spoštovanjem do njegove osebne bližine sem se usedla....in začela čebljat. Mic je lepo odreagiral, počasi so njegove strašansko velike oči začele dobivat normalno velikost in mrence so se začele spuščat čeznje... Počasi in potiho sem odprla vrečko, vzela malce tune med prste in mu jih počasi približevala. švvvvvvvrrrrrccccc ..........pa ga ni bilo več, zavlekel se je med tamkajšnjo robo. fijuuuuuu....tole bo pa zdaj trajalo , še dobro, da imam sveže pobarvane lase in ne bo sivina vmes ven udarila, sem si mislila. OK, pa dejmo. Odprem box, nastavim papico, naredim drobceno tuna potko do boxa, globoko vzdihnem - in začnem spet čebljat. Pa čebljat, pa čebljat, pa čebljat, pa....čebljat. Mali se pokaže. Čebljaaaaaam, čebljam. Mali viha nosek v zrak, voha tuno Čebljam kar naprej, vse živo sem predelala - vreme, moje mačke, splošno gospodarsko situacijo, nujno potrebo po dopustu, pa da me v rit malo že žuli, čeprav je solidno obložena, sem mu tudi povedala.... Malega je vonj po tuni premamil, približal se je boxu. In papcal, papcal - z oči me pa ni niti za sekundo spustil, lump. In ni nehal poslušat čebljanja, ker jaz sem imela še zmeraj veliko za povedat. Potem je pa naletel na en večji košček tune in moral spustit oči z mene, čebljajoče po turško čepeče persone, dol na tisto gromozansko ribo...in jaz cccccckkkkkk z roko čez box, ga potisnem noter, box postavim pokonci....in pravočasno ter uspešno zaprem Pa mu rečem (rečem, ne začebljam
) – posluš tamau - res, da sem že babi, ampak reflekse imam pa boljše od tebe! Pa sva šla v karantensko skrbništvo. Tam mi je po 10 minutah cartanja v integrirani visečki in ….ja no, in čebljanja
, zapredel kot Zetor. Sicer trd ko strela še, z očmi kot frnikulami – ampak ni sikal, ni pihal, samo rep si je prilimal na bušija od samega strahu. Ampak je pa že predel in mrence spuščal na očke , tako da upam, da se bo kmalu povsem sprostil in začel uživat življenje mačjega frajerja, kot mu pritiče in se spodobi.Evo - toliko čisto na kratko....
Prva in zaenkrat edina slikca, takoj po ulovu:
P.s.:
odgovornosti za dejanski spol tele žvalce ne prevzemam
Bravo za ulov! Zdaj vem, kako moram preganjat tistega črnuščka v gozdu: s čebljanjem! V Kranju so očitno res fajn mački, ki cenijo, če se z njimi lepo pogovoriš... no, pa tuno in integrirane visečke tudi. 
)
ta je pa res nekaj posebnega 
