Mala Lorelai je res družabna muca. Več nas je okoli nje, boljše se počuti. Se pa tudi v flatu, kjer so najmanj 4 odrasli ljudje, 1 psička, še 2 mačja mladiča in nekaj posvojenih odraslih mačk, kdaj zgodi, da "ni nikogar": mački spijo po svojih kotičkih, pasja opica tudi, odrasli smo tu in tam ( a vsi našteti še vedno v flatu, ki res ni velik!)....in mala Lorelai se ustraši, da je kar naenkrat ostala sama!

Takrat se začne oglašat glasno in z neverjetno odraslim glasom, čeprav je sicer trenutno naša najmlajša in najmanjša muca. Prvič, ko sem slišala ta glas, me je skoraj s stola vrglo, ker sem mislila, da je z enim od odraslih nekaj narobe, in ko sem videla, da tole majhno sladko nežno bitjece oddaja ta zvok, me je skoraj vrglo s stola že tadrugič - potem pa veste, da ni hec!
Tko da bom še tule zapisala: mačja družba je za Lorelai nujna in obvezna, več jo je, bolje bo (zanjo in za posvojitelja). Pasje družbe se navaja in ni pogoj, trenutno bo še celo bolj srečna, če je vendarle ne bo, no če pa bo, pa tudi prav.