mali krPan in Bobby

Prava ironija... običajno se na treningu reševanja iz ruševin igramo skrivalnice z našimi repatimi pomočniki, včerajšnji trening pa se je zame spremenil v nočno moro. Že takoj na začetku treniga se mi je zdelo, da slišim tiho mjavkanje a so mi vsi rekli, da imam že prisluhe. Ok, glede na to, da sem že resnično malo paranoična sem sprejela to "razlago" in nadaljevala z delom, lepo po vrsti... Enega markerja v to luknjo, drugega v drugo... in tako dalje. Proti koncu sta mi ostali samo še moji dami in ravno sem razmišljala kam jima naj skrijem človeka, da bosta vsaj malo "zašvicali" ko spet slišim mjavkanje, tokrat sem bila pa 100% da sem ga res slišala in moja prva ideja je bila, da je nekako na ruševino prišla mačka, ki je nekam padla in ne more ven. Začela sem hoditi okrog po ruševini in klicati "muc-muc-muc", nič... Moji kolegi so me malo izpod čela opazovali ampak so bili modro tiho. In končno se "mjav" spet oglasi...šla sem v smeri od koder se ga je slišalo in takoj ko sem zagledala betonsko cev sem že vedela, da me ne čaka ravno prijeten pogled...
V cevi sem našla tole...

Tem žal ni bilo več pomoči, bili so že mrtvi... poleg njih pa se je k tlom stiskal še en maldič... tiho je mjavkal in se umikal soju luči... "Žal" nisem bila dovolj pri sebi, da bi slikala to grozljivo sliko, mladiča sem pograbila in ga stisnila k sebi. Bil je ledeno mrzel, lahek kot pero in popolnoma nemočen. Odnesla sem ga do avta, spraznila torbo in ga položila vanjo, takoj se je stisnil v klobčič in obmiroval. Sledili so klici in hvala Poli, ki me je usmerjala, kaj in kako naprej. Šla sem nazaj do cevi in slikala nesrečnike, nato sem jih zložila v vrečko in po hitrem postopku zaključila trening. Med vsem tem pa sem odpredavala svojim tečajnikom eno o ljudeh... s precej sočnimi besedami... povedala sem jim vse o ljudeh z urejenimi hišami in vrtovi, ki za hišo skrivajo majhno razpadajočo pasjo uto, na katero je na 1m ketni privezan majhen pes, ki bi zavzel točno 3 kvadratne decimetre njihovega super duper kavča, in povedala sme jim tudi zgodbo o ljudeh, ki si zato, ker je to moderno umislijo mačko, ne zdi pa se jim vredno poskrbeti za sterilizacijo in ko muca iz enega od obhodov pride breja in začuda ne povožena se nekaj tednov kasneje znebijo njenih mladičev. Nekateri kar v betonski cevi ruševine... Res prijazen način...mladiči so v cevi vrjetno kar precej dolgo trpeli lakoto, žejo, mraz... Le najmočnejši je imel dovolj moči da se je še oglasil. Če se nebi, bi tudi on kmalu zaspal...za vedno.
No, zdaj je pri meni. Dobil je malo tekučine in termofor, ki ga greje. Je za enkrat ne (oziroma se nekaj trudi, pa potem spet omaga). Samo upam lahko, da še ni porabil vse svoje moči in da se bo "izvlekel" iz te krize. Dokazal je že, da je borec, preživel je noč.
Dejmo krPanček... jaz verjamem, da zmoreš. In upam, da bo tvoja zgodba vsaj enega človeka nekoliko streznila...
Slik od včeraj nimam... mi ni kapnilo slikat negibne kepe dlake, zgledal pa je približno tako kot njegovi sorojenci na zgornji sliki...
Tole je krPan danes zjutraj po 3. koktailu. Frajer je razkomoten čez cel termofor

pa še malo "obrezana" slika v mojem stilu...
res pa je, da ga je v boksu kar težko slikat, nisem ga pa želela vlečt še enkrat dol s termoforja...

V cevi sem našla tole...

Tem žal ni bilo več pomoči, bili so že mrtvi... poleg njih pa se je k tlom stiskal še en maldič... tiho je mjavkal in se umikal soju luči... "Žal" nisem bila dovolj pri sebi, da bi slikala to grozljivo sliko, mladiča sem pograbila in ga stisnila k sebi. Bil je ledeno mrzel, lahek kot pero in popolnoma nemočen. Odnesla sem ga do avta, spraznila torbo in ga položila vanjo, takoj se je stisnil v klobčič in obmiroval. Sledili so klici in hvala Poli, ki me je usmerjala, kaj in kako naprej. Šla sem nazaj do cevi in slikala nesrečnike, nato sem jih zložila v vrečko in po hitrem postopku zaključila trening. Med vsem tem pa sem odpredavala svojim tečajnikom eno o ljudeh... s precej sočnimi besedami... povedala sem jim vse o ljudeh z urejenimi hišami in vrtovi, ki za hišo skrivajo majhno razpadajočo pasjo uto, na katero je na 1m ketni privezan majhen pes, ki bi zavzel točno 3 kvadratne decimetre njihovega super duper kavča, in povedala sme jim tudi zgodbo o ljudeh, ki si zato, ker je to moderno umislijo mačko, ne zdi pa se jim vredno poskrbeti za sterilizacijo in ko muca iz enega od obhodov pride breja in začuda ne povožena se nekaj tednov kasneje znebijo njenih mladičev. Nekateri kar v betonski cevi ruševine... Res prijazen način...mladiči so v cevi vrjetno kar precej dolgo trpeli lakoto, žejo, mraz... Le najmočnejši je imel dovolj moči da se je še oglasil. Če se nebi, bi tudi on kmalu zaspal...za vedno.
No, zdaj je pri meni. Dobil je malo tekučine in termofor, ki ga greje. Je za enkrat ne (oziroma se nekaj trudi, pa potem spet omaga). Samo upam lahko, da še ni porabil vse svoje moči in da se bo "izvlekel" iz te krize. Dokazal je že, da je borec, preživel je noč.
Dejmo krPanček... jaz verjamem, da zmoreš. In upam, da bo tvoja zgodba vsaj enega človeka nekoliko streznila...
Slik od včeraj nimam... mi ni kapnilo slikat negibne kepe dlake, zgledal pa je približno tako kot njegovi sorojenci na zgornji sliki...
Tole je krPan danes zjutraj po 3. koktailu. Frajer je razkomoten čez cel termofor


pa še malo "obrezana" slika v mojem stilu...

