Pomagamo živalim

CicMic je bratec Vina in Diesela. V karanteno je prišel kot totalni divjak, z deko so ga lovili po stenah in povsod, da so ga lahko dobili v roke. V socializiaciji je napredoval mnogo počasneje od bratcev, ki sta že nekaj časa popolnoma normalna (no, nekaj takega rečt o mačku, je itak smešno ane ....ampak saj veste, kaj mislim).

S CicMicom se od njegovega prihoda k meni ogromno in zelo intenzivno pogovarjava o tem in delava na tem, da smo (eni) ljudje čist fajni in da je super bit notri, na varnem in toplem. Začela sva s plazenjem po tleh in vlačenjem vsakič znova iz vsakršne male luknje, ki ni bila "zazidana" oz. nedostopna. Nisem mogla verjet, v kakšno malo luknji se lahko zbaše takle sicer kar velik mačkonček. Ob tem mi skoraj neprestano in glasno dopoveduje, da NI fajn bit notri in da bo kar nehal jest, če ne razumem tega. V sami socializaciji sva naredila ogromen napredek. Še vedno mu sicer vsaka sprememba pomeni velik stres in korak nazaj, pa se z malo truda dokaj kmalu ponovno spomni, da smo (eni) ljudje čisto fajni. Je pa CicMic, kljub neverjetni solidarnosti tudi s strani Bernardke in Sookie, strašno nesrečen in skoraj neprestano samo išče izhod ven. Pri oknih, pri vratih, pri vsaki špranji, kjer vidi zunanji svet, je sposoben čepet in se dret tudi po 3/4 ure skupaj, dokler ne omaga in gre malo počivat. Potem pa bolj kot ne spet eno in isto. Hrano skoraj v celoti zavrača, poje očitno točno toliko, da preživi, kar se že začenja poznat na njegovi sicer lepo okrogli postavici (ki je taka tudi zaradi izredno goste in mehke dlake), pije očitno dovolj. Iz vseh teh razlogov sem se odločila, da mu pod nujno skušamo najti notranje-zunanji dom, v nasprotnem primeru pa ga vrnem nazaj na znano lokacijo. Tam seveda bo imel zavetje, redno hrano in pijačo in ljudi, ki ga bojo nadzorovali (kolikor jim bo pustil).

CicMic je seveda že v celoti veterinarsko oskrbljen.

Nekaj slik mojega lepotca, ki mi tre srce...












(foto: pola - hvala )

CicMic, ne ga biksat. Začni uživat in tvoje začasne razveseljevat.

Bom prihranila razne zgode in nezgode, vzpone in padce, kar zase....v glavnem, tkole je: moja mala princeska, CicMic, Cicko, žabica, medvedek,... že par dni ne tuli več. Ne bom rekla, da je postal priljuden, ker je tak (trenutno) pač samo do mene. Zelo je še plašen, stanovanje sem temu ustrezno "zazidala". Ga ni skrivališča, kjer ga ne bi našla (trkam na les!) in dosegla z roko, ki boža. Ne vem, kaj se je njemu godilo drugače ali slabše, kot njegovima totalno socializiranima bratcema. Mislim, da nič....ima pa tole srčece moje mehko neverjetno nežno in senzibilno dušico.

Kakorkoli......včeraj je dobil obisk. Na srečo sem ga prej uspela spravit v sobico, tako da sta ga lahko vsaj videla. Ni bil razpoložen za druženje, ker smo ravno ta vikend imeli polno hrupnih družinskih in ostalih obiskov, kar CicMicu seveda še zdaleč ni po meri. Sedeli smo v sobici na tleh in se pogovarjali, povedala sem vse in več, več kot pošteno....in zgodilo se je, da ima CicMic zagotovljen dom, kamor odide, ko nakupijo vse potrebno zanj Tak, prav poseben dom, pri dveh prav posebnih ljudeh, tako, kot je prav poseben tudi sam Notranji dom, naslednjo pomlad, če bo želel bit tudi zunaj, bo lahko. Verjamem, da bojo postali srečna družina

Zdaj pa se grem še malo crkljat s svojim mehkim medvedkom

Ooooohh ful vesela!

Bravo, oaza. Tudi jaz zelo vesela.

Držimo pesti, da mu bo nov dom všeč!

CicMic se pelje Domov , zamenjal je eno Ano za drugo in po novem je CicMic Oliver

Srčece mehko zlato okroglo, čimprej se Tanovima pokaži v vsej svoji lepoti
Pa bodi zdrav in priden in prikupen, kot znaš bit samo ti, prismoda mala...

Prosim za arhiv.

Srečno, CicMic Oliver!