Mali z delovnim imenom Tadej je zgodaj zjutraj sedel pri cesti poleg deponije. Štoparjev načelno ne pobiram, razen če imajo vsaj tri noge ali rep

.Medtem ko sem skočila na bremzo in ven iz avta, sem že mrzlično razmišljala "ok, box mam, briketke tudi, kje mi je baterija, bemumast, samo da se mi mulc zdajle ne zavleče v motor od avta...." . V teh nekaj sekundah je mali že sprejel odločitev - rekel je "meuuu", pritekel do mene, splezal po nogi v naročje in dal lupčka. Najlažji ulov ever

. Morebitnih sorojencev ni bilo ne videti ne slišati, kako je on pristal na kosovnem odpadu, pa rajši ne bom razmišljala

.
Da to ni potomec prostoživečke, je jasno kot beli dan ali pa ga mama ni ničesar naučila, kot marsikoga dvonožnega ne

.
Mali je carta na kubik, ne samo na kvadrat. Fejst papat in žogat, to itak, ampak samo za dve sekundi, ker potem se je spet treba cartat, pa lupčke delit, pa prest kot traktor, pa zvezdice štamfat, pa obešat se mi na hlače, ko grem ven

. Tudi ušeska komot pucam, vse pusti, samo da ga vlačim po rokah. Res izredno ljubeče in zgovorno majhno bitje, ki ga je edino zelo težko slikati, saj ga skoraj ne morem odlimat od sebe, zato je tokrat žalibog tudi mene kar nekaj na slikah















