Jutri bo minilo 365 dni, od vrnitve Bineta in Roxy. V tem letu za ta najboljši mačji par v galaksiji ni bilo praktično nobenega zanimanja.
Zakaj sem žalostna? Če bi bilo po moje (torej, če bi bil svet brez zavrženih mačjih dušic, ki bi potrebovale pomoč in začasni dom, če bi bila naša hiša še nekoliko večja in če bi bilo vse nekoliko drugače) zanju niti slučajno nebi iskala novega doma. Zakaj bi mačka, ki sta zlata, pridna, cartljiva (za razliko od vseh ostalih mojih) nežna, igriva, zabavna, neproblematična, zgovorna, najbolj moja... sploh želela oddati? Ampak žal svet ni sestavljen po moje, ne vrti se točno tako, kot bi želela. In zato sem žalostna. Ta dva mačka bi nekomu polepšala prav vsak trenutek živlejnja, kot rečeno, na svetu ni bol prisrčnih mačk... A ker nista več majhna, puhasta mladička, ker nista dolgodlaka lepotca, ker nista pasemska... zanju ni nikogar, posebej zanju. Ali pa mogoče je, pa za enkrat še ne ve, da obstajata?
Naša skupna zgodba se je začela pred več kot letom in pol, ko sem najprej dobila v oskrbo malega, suhcenega razvajenčka z obvoznice, nekaj dni za njim pa še mjavkajočo lepotičkico. Po njeni karanteni sem ju predstavila in v trenutku sta bila prijatelja. Ves čas sta se tiščala skupaj in ob njuni skupni posvojitvi sem bila presrečna, da bosta ta dva za vedno ostala skupaj.
Takšnale malčka sta bila...
Jutri bo minilo 365 dni, od vrnitve Bineta in Roxy. V tem letu za ta najboljši mačji par v galaksiji ni bilo praktično nobenega zanimanja.
Zakaj sem žalostna? Če bi bilo po moje (torej, če bi bil svet brez zavrženih mačjih dušic, ki bi potrebovale pomoč in začasni dom, če bi bila naša hiša še nekoliko večja in če bi bilo vse nekoliko drugače) zanju niti slučajno nebi iskala novega doma. Zakaj bi mačka, ki sta zlata, pridna, cartljiva (za razliko od vseh ostalih mojih) nežna, igriva, zabavna, neproblematična, zgovorna, najbolj moja... sploh želela oddati? Ampak žal svet ni sestavljen po moje, ne vrti se točno tako, kot bi želela. In zato sem žalostna. Ta dva mačka bi nekomu polepšala prav vsak trenutek življenja, kot rečeno, na svetu ni bol prisrčnih mačk... A ker nista več majhna, puhasta mladička, ker nista dolgodlaka lepotca, ker nista pasemska... zanju ni nikogar, posebej zanju. Ali pa mogoče je, pa za enkrat še ne ve, da obstajata?
Naša skupna zgodba se je začela pred več kot letom in pol, ko sem najprej dobila v oskrbo malega, suhcenega razvajenčka z obvoznice, nekaj dni za njim pa še mjavkajočo lepotičkico. Po njeni karanteni sem ju predstavila in v trenutku sta bila prijatelja. Ves čas sta se tiščala skupaj in ob njuni skupni posvojitvi sem bila presrečna, da bosta ta dva za vedno ostala skupaj.
Takšnale malčka sta bila...
Kot pri vsaki posvojitvi verjameš, da bo z muci vse ok, z njimi oddaš tudi košček svojega srca in nikoli jih ne pozabiš, a ker veš, da imajo zdaj nekoga, ki je samo njihov se lahko posvetiš novim, tistim, ki imajo na celem svetu le tebe. Šok ob vrnitvi verjetno pozna vsak, ki je to že kdaj doživel. Boli te, ko gledaš zmedene, prestrašene in dušice, ki ne razumejo, kaj se dogaja. Skušaš jim dati občutek, da bo vse ok, da so na varnem in da jim boš pomagal najti nekoga novega. In nato se začne čakanje... čakaš na tisti pravi klic. Včasih pride kmalu, včasih pa ga kar ni in ni. In to drugo je zelo slabo. Ne samo zato, ker imaš dve mesti, ki sta pravzaprav namenjeni tistim revežem na cesti, zasedeni in ne samo zato, ker bi vsak maček moral imeti svojega človeka ampak tudi zato, ker se vsak dan bol navajaš na prisotnost takih zakladov.
Bine in Roxy ob vrnitvi k nam pred enim letom...
Vsaka misel na to, da bo danes tisti dan, ko bo nekdo poklical zanju te skoraj spravi ob živce. Čisto egoistično namreč želiš, da bi lahko za vedno obdržal nekaj tako dragocenega - prava mačja prijatelja, ki te veselo pričakata pri vratih, ki se po napornem dnevu stisneta k tebi, ki ti s svojimi vragolijami (ki na srečo niso nič mladičkasto destruktivne) spravljata v dobro voljo... Seveda je to zelo narobe. Vsak muc potrebuje svojega človeka, ne samo "sposojenega", ne moreš pa tudi združit prostovoljnega dela z reveži in cele hiše svojih lastnih mačk. To preprosto ne gre. Zato ti preostane le misel, želja, upanje, da nekje obstaja nekdo, ki bo cenil ta zaklad ravno toliko, kot ga ti. Nekdo, ki bo sprejel k sebi tak parček in se vsak dan posebej zahvalil vesolju, da je on srečni izbranec. V tak dom seveda oddaš "svoje" sončke, ne z lahkoto, ampak z lahkim srcem. Saj razumete, kajne?
O Binetu in Roxy bi lahko do sedaj napisala že skoraj celo enciklopedijo. Zadnja vrstica pa bi se glasila: Iščeta skupen, izključno notranji dom, kjer ju bodo častili, cenili in spoštovali, dom, kjer se bosta lahko še naprej igrala, stiskala eden k drugemu in seveda k svojemu človeku, kjer bodo zanju poskrbeli, če se bosta česa bala ali če se bosta slabo počutila, kjer bodo njune skledice vedno polne (ne pa prepolne, saj sta oba prava gurmana). Navajena sta sobivanja v velikanskem šundru, marsičesa se navadita, sta zelo prilagodljiva. Edina zadeva, ki smo jo do sedaj ugotovili, ki bi bila zanju morda preveč stresna so zelo majhni, zelo glasni otroci.
Pa še nekaj čisto frišnih slik mojih ljubčkov...
Kot rit in srajca...ves čas skupaj
Moja siva diva, ki se tako nerada slika, da se moraš včasih postavit skoraj na trepalnice, da dobiš nekaj napol spodobnih slik.
Najbol nežna micamaca
I kill You look pri tem, da še muhe ne gre lovit... tečka moja srebrna
Maza mazasta
In moja mačja opica, senca, ki mi sledi po celi hiši in me ves čas obvešča o vsem, kar se dogaja, in česar zaradi svoje človeške slepote ne opazim. Moj tigrasti sonček
Strašni tigrrrr, ki te lahko lupčka do onemoglosti - tvoje seveda...Bine ne omaga kar tako.
Resnično...zakaj se za ta dva zaklada ne dela kilometrski zastoj na našem dovozu? Kdo bi vedel...
Po jun 30, 2014 12:27 pm 
Ampak kaj, ko je še tolk revčkov, ki čaka na lepši jutri. 
