Vrnili smo se z dopusta. Pričakala sta me, poleg ostalih seveda, dva prečudovita, velika, krasna, prijazna, mečkabilna odrasla mačka s prečudovitim črnih kožuhom. Zanimivo....šele zdaj ju vidim tako. Mislim - kot odrasla. Do zdaj sem ju videla bolj kot dva precej velika mladiča - kot mama, ki ne zna sprejet in/ali noče videt, da so njeni otroci nekje vmes enkrat kar odrasli. No, taledva mačkona sta definitivno odrasla. Prekrasna, izredno ljubeča, odrasla mačka.
Imata seveda, poleg vseh dobrih, tudi svojo "slabo" posebnost: nista mačka "na prvo žogo". Vso svojo lepoto pokažeta šele potem, ko človeka sprejmeta v svoj krog. Trenutno sem jaz središče tega kroga...ah, ko bi le znala z besedami povedat, kako čudovita sta Tia in Tin. Pa ne znam. Take nežnosti, take pripadnosti se ne da opisat z besedami.
Tia in Tin še vedno iščeta novo središče svojega kroga, nekoga, ki bi jima znal dati ves čas, kolikor ga potrebujeta, da se pokažeta taka, kot sta: najlepša, najboljša, najbolj prijazna. In jaz še vedno verjamem, da obstaja nekdo tak.
Tia in Tin -
