Včeraj zvečer me je sine vprašal:
ti - a ni več tko, da ko daš mačka kastrirat, da se umiri? Lej ga tega vrag`ca, kašn je, a je to kšna umirjenost a kaj!!?
Ampak res - takoj, ko je Rožle nehal bit "zadet", takoj, ko njegove učke niso bile več ena sama (no - dve pač...) črna kugla, se je začelo norenje in proslavljanje začetka brezjajčnega življenja. Tekanje gor pa dol, skakanje, plezanje, lovljenje žogic, pa granatke na elastiki, pa....ej ni da ni, res cela žurka!

V takih trenutkih je mali kot gremlinček, mali simpatični vragec. Še Iana je totalno pootročil v roku 5,5 minut in potem sta žurala v paru mali in veliki...
no, ne pujs, kot v tisti risanki - vajenc in mentor pač.
Gregi je bil pa popoldan, ko je Rožle prišel nazaj po posegu, nekaj jezen na Rožleta in ga je napihal, samo, da se mu je približal. In ga gledal, kot da ga vidi prvič v življenju. Kasneje sem ugotovila, da ga je najbrž tako zelo zmotil Rožletov vonj po drugem okolju in drugih mačkih, pa tudi Rožletovo obnašanje samo, saj dokler ni prišel k sebi, res ni bil prav pretirano sam sebi podoben. Ma da rečem - če ne bi imel svojih sivih dlak natanko tam, kjer jih imam popisane, bi šla nazaj v ambulanto in zahtevala, da mi dajo mojega mačkončka nazaj in naj tegale kar lepo dajo nazaj tja, kamor paše!

No v glavnem, ko je Rožleta celega prelizal njegov mentor Ian, pa ga objel in pocrkljal (
ker, ane, bili smo seveda jaaaaaako bogi - ah desci, desci.....
) - potem je pa tudi Gregi uvidel, da je tale črna reč res Rožle in je bilo spet vse po starem.
In danes zjutraj.... smo 10 minut sedeli na WCju....

jaz, pač z Rožletom in Gregijem v naročju, oba sta predla, pa bogami, ne vem, če nisem jaz tudi

Res neprecenljivi trenutki!
Srčki celi vsi po vrsti - no ampak ker je tole Rožletova tema, seveda povdarjam, da je mali največji srček!
