Anubis in Mau

Pa še dve slikci

Daj no Anubis, sestra cela šefica, ti pa taka mila jera . Pokaži kdo je dec v familiji .

ma, njega vsaka menjava okolja precej iz tira vrže ampak se že premika na boljše

Sej bo

Anubis se je javil
Po novem ga vidijo tudi obiski, zjutraj in zvečer se zdivja po stanovanju, preostanek časa pa bi se samo crkljal in stiskal

wiiiiiii!!!!

Se je le sprostil buhteljček lepi puhasti.

No, saj si tudi ti videla nekaj njegovih faz Rabil je čas, ampak zdaj je končno zgruntal, da je to njegov za-vedno dom

Scrkljanec

Popolnoma pravilno!

iiiiii....

N00bi se javlja iz svoje kadi



Je že zavzel celo hišo, hodi na obisk k babici, rad krade vatirane palčke, divja po stopnicah (to je tudi pri nas zelo zelo rad počel ) in je nasploh cel šef

N00bi ima eno strašno lepo tutko Menda jo ima zelo rad in je sploh ne izpusti iz tačk

srček zlati!

Anubisova posvojiteljica je pred časom zapisala njuno zgodbo - ker bi tudi njej takrat, ko jo je doživljala, takale zgodba prišla prav, jo bom delila z vami

Anubis

Že od nekdaj sem »mačkoljub«, čeprav imam rada vse domače živali. Od malega sicer pomnim, da so se pri nas okoli hiše sprehajali zgolj psi, šele jaz sem prinesla domov prvega mačka. Henrik – Polde je bilo njegovo plemenito ime. Hja, prav tako »plemenito« je bil tudi muhast. Po lepem, dolgem in udobnem življenju je pač napočil trenutek, da se pridruži mačkonom na mavrici in tudi jaz sem zapustila domače gnezdo. Stanovanje v bloku je bilo majhno in popolnoma neprimerno za še enega, pa čeprav majhnega kosmatega člana. Tako sem komaj čakala, da napoči moj trenutek in se preselim v večje stanovanje, ki ga bom zagotovo delila z mačjim ljubljenčkom. In res se je kar prikazal in … ostal. Srečko sem ga klicala, saj sem mu nudila srečen in varen dom, on pa meni obilo smeha in zabave. Popolnoma nepričakovano pa se je odločil, da bo raje z mojim možem v nebesnem raju, kot tu med smrtniki. Pa sem si rekla … nič več, je preveč hudo. A kaj, ko je bil dom preveč tih in prazen. Dolgo sem se borila sama s sabo, a ko sem na spletni strani Društva za zaščito živali Kranj zagledala ljubke »križem glede« oči, je padla še zadnja ovira. TA je pravi. Oh, kako je ljubek in nenavaden. V Društvu sem se dogovorila, da ga pridem iskat po dopustu, da se mu bom lahko posvetila. Zelo prijazno so mi ustregli in končno je napočil čas preselitve lepega Anubisa. Že ime ima tako žlahtno in popolnoma ustreza mojemu duhovnemu poslanstvu. Torej še en znak, da je odločitev prava.

A navdušenja je bilo hitro konec. Nubija sem prinesla domov, mu odprla kletko in čakala, čakala, čakala … on pa nič. Preplašil ga je zvonec in zbežal je pod posteljo. Nikakor se ni več premaknil izpod nje. Pustila sem mu hrano, na vidno mesto postavila mačje stranišče in čakala. Ni se ganil. Čim sem se mu skušala približati, je zlezel še globlje pod posteljo. Nato sem samo ležala na tleh in sva se gledala. Opazila pa sem, da je hrane v skodelici zmanjkalo, medtem ko sem bila v službi. Torej je izkoristil priložnost, ko je bil sam doma, in raziskoval. Čim je zaslišal moje korake in odklepanje vrat, že se je spet skril. Tokrat pod kavč. Snubila sem ga s priboljški, igračami, pa se je le umikal. Začelo me je skrbeti. Poklicala sem njegovo »tazačasno« in ji potožila o težavah. Svetovala mi je, naj mu zmanjšam prostor in zaprem vsa vrata, torej naj bo le v enem prostoru, da se bo s tem počutil bolj varnega. Zopet sem poskušala. Tokrat sem se po vojaško po trebuhu centimeter za centimetrom plazila proti njemu in ko sem bila blizu, sem samo stegnila roko, da me je povohal. In celo pobožati se je pustil. Uf, kakšen napredek. In tako iz dneva v dan. Nisem si predstavljala, da bo mucek tako preplašen, saj sem do sedaj imela izkušnje le z zelo samozavestnima, celo na trenutke predrznima mačkoma. V primerjavi z Nubijem sta bila prava rokovnjača, Nubi pa ob njiju »perešček«, ki je krhek in plašen. Pa je vseeno prišel večer, ko je pokukal izpod kavča, a če sem se le malo premaknila, je spet zbežal. Od takrat dalje se je vsak večer prikazal, se previdno sprehodil do skodelice s hrano in straniščem. Stranišče sem mu vsake tri dni premikala priti kopalnici, kjer je pravzaprav njegovo mesto. Tako Nubi ni občutil prevelike stiske v iskanju le-tega. Moja potrpežljivost se je izplačala in njegovi večerni sprehodi so bili vedno daljši. Iz tedna v teden je postajal tudi pogumnejši in bolj radoveden.

Sedaj sva sostanovalca že štiri mesece in še vedno se zgodi, da ga premočan glas, nenaden ropot, zvonec ali slutnja, da prihajajo obiski, zmoti. Tudi če igračo prehitro zavrtim pred njim, kar počepne. Pa vendar je začel uživati v večernem in jutranjem divjanju. Če le vidi, da se bodo vrata na stopnišče odprla, hitro smukne ven, saj gre rad na kratek potep po hiši. Obiščeva tudi babi v zgornjem nadstropju in nenehno mi je za petami, še sploh, kadar grem v kuhinjo. Najbolj smešen je, ko kaj odnese in tako najdem navijalko sredi dnevne sobe, kar naenkrat ostanem brez svinčnika in ga vidim, kako ga nese v gobčku … Obožuje pa igro z vatirano palčko. Postal je čudovit mačkon, prijazen, ljubeč, nežen in predan. Neizmerno rad se crklja in stiska k meni, mnogokrat celo noč. Zjutraj pa me nežno zbudi s cmokanjem … češ, vstani, zajtrk bo.
Hvaležna sem za tako lepo podporo Leie iz Društva in za to, da nisem obupala. Obrestovalo se je večkratno.

Nubijeve dogodivščine


Opazovanje ptičkov na vrtu


Nubi ima rad svoje igrišče v kadi


Kavč je še vedno njegov, a tokrat z vrha


Ja, tamle sem se skrival doooolgo


Danes pa … zavit v mehko in toplo odejo ljubezni in varnosti

enmal...od vsega lepega Veliiiiko srečnih let vama želim, si oba zaslužita

Ammmm... itak!

Bravo posvojiteljici za vztrajanje!

Zelo lepo napisano in v poduk tistim, ki se jim še nekaj dni zdi mačje zadržanosti zdi čisto predolgo in oh in sploh grozno.