Če razmišljate o posvojitvi...

nekaj jih je bilo na stojnici v cityparku, pa so bili praktično takoj razprodani...

bojo, bojo

Bom mogla biti bolj pozorna, kje in kdaj imate stojnice! In potem prva tam bit

Danes sem pojamrala, kako je hiša prazna, odkar je odšla Moon.... Pa takoj dobim vprašanje, kdaj pride naslednji oranžko. N-Č mi ni bilo jasno. Pol sem se pa spomnila: imeli smo oranžnega - sivega - oranžnega - sivo Škoda bi bilo razbiti dober vzorec

Eno malo butasto vprašanje, ne bit jezne name...

Sem čisto po naključju danes našla nekaj oglasov na spletnem oglasniku, na primer:
http://www.publishwall.si/oglasnik/oglas/ogled/136638/Macke-iz-drustev-Prijazni-mali-Max
pa me je zbodel v oči tisti gromozaaanski napis "pokličite za ceno" na dnu strani. A ne odvrne to potencialnih posvojiteljev, da so mačke v kategoriji "prodam" ?

Saj morajo plačat posvojnino - to se meni zdi bolj fer, kot da bi pisalo "brezplačno", potem pokličejo in ugotovijo, da morajo dati nekaj denarja.

Ja, kot je napisala že Cats ... na Publishwallu sta žal samo dve možnosti - ali cena ali pa, da napišemo, da je zastonj, kar pa seveda ni in potem izpade totalno nefer. Tako, da rajši ne zavajamo ... saj veš, better safe than sorry, že tako je folk alergičen na društva (iz meni nerazumljivih razlogov sicer )

... že tako je folk alergičen na društva (iz meni nerazumljivih razlogov sicer )

Ker imate tko nemogoče zahteve.
Mačke je treba futrat...
...pa po potrebi k veterinarju peljat...
...pa na varnem imet .
Ne dajte se!

ajaaa, sevedaaa, zoprni smo jaaaa, nekaterim, ki mislijo, da so nad vsemi pravili

Hvala!

Wiiiiii! Za vse, ki ste mogoče alergični na mačjo dlako, ali pa imate teh čudovitih kosmatih bitij res že dovolj, pa kar ne morete nehat , ali bi komu radi mucka/mucko podarili, ali..... - no, na voljo je novo leglo Fliškotov
Zaenkrat jih je 7, kmalu se pridružita še dva. Vsi so čistokrvni brez rodovnika , podpis posvojitvene pogodbe ni potreben, dovoljeni so izhodi v zunanje okolje, ...no edino posvojnino pa plačate. Ampak je res nizka, totalno sindikalna: za posameznega fliškota, ki je vsak zase original, en in edini, boste odšteli borih 10,00 EUR! To je ponudba, ki je ne gre zamudit. In, kar je najpomembnejše - z nakupom fliškota nam boste pomagali pri preprečevanju takih tazaresnih legel. Prijetno s koristnim, torej!
Vse interesente za posvojitev vljudno vadim, da se javijo na : nakupi@dzzz-kranj.si

Bom v posameznem postu predstavila po enega - prav za vse pa velja zgoraj zapisano.

Jimmy Jr.:

Prrrrijazen pozdrav! Sem mali Jimmy Jr., tako mi je zdaj ime, ko sem pri Teti Začasni Skrbnici (ZS). Prej so me klicali StranGolazen, FujIzgini, MaršDaTeNeVidim in vame metali kamenje. Nobeno od teh imen mi ni bilo všeč, še manj pa kamenje, ki je letelo proti meni, pa sem raje bežal stran. Rada me je imela samo ena stara gospa, ki mi je dala piti mleka, dobil sem tudi kakšen košček hrenovke in ostanke njenega kosila. Bil sem vesel, da vsaj lačen nisem bil, in sem vsakič vse pojedel, ker nisem imel drugega. Da to ni dobra hrana za mucke, nisem vedel. Kako naj bi vedel, jaz, mali muc, že dolgo sam, brez mamice … 
Potem je prišel moj srečen dan in odpeljali so me k Teti ZS. Dobil sem novo ime, ki mi je zelo všeč, in namesto kamenja so me začeli obmetavati s poljubčki. To mi je všeč, no, včasih tudi ne, ker jih je preveč – ampak ker me imajo radi, me crkljajo in mi dajejo dobro papico, vse potrpim Teta ZS me je peljala tudi na izlet, k stričkom in tetam v belih haljah, kjer so me malo špikali, pa mi buljili v ušeska, pa »tisto pod repkom« mi bojo vzeli, pravijo – pa me ni nič strah, ker vem, da mi Teta ZS nikoli ne bi storila nič takega, kar zame ne bi bilo dobro. Ja, prav pogumen mali mucek sem, aneda? 
In že sanjam o naslednjem mojem srečnem dnevu, ko bom šel v čisto pravi, *za vedno* dom. Teta ZS mi šepeta, da mi bo tam še lepše. Ne morem si misliti, da je to sploh možno – ampak če Teta ZS tako pravi, bo že držalo! In sanjam svoj *za vedno* dom

Lucky

Imel sem bratce in sestrice in mamico in bil sem vesel, še čisto majhen muc. Potem pa sem se kar naenkrat znašel v škatli za čevlje pred majhno trgovino v majhnem kraju, čisto sam in prestrašen. Uspelo mi je zlesti iz škatle in skril sem se v najbližje grmovje. Jokal sem in klical bratce, sestrice in mamico, pa ni bilo nikogar. Bil sem že strašno lačen in vse bolj prestrašen. Komaj sem še zmogel dovolj moči, da sem občasno z jokom spet poskusil priklicat koga od meni ljubih ... Nikogar ni bilo. Potem pa me je zaslišal nek velik človek, ki ga še nikoli nisem videl, in začel brskati po grmovju. Ustrašil sem se, da mi tudi on hoče kaj hudega, zato sem se skril še globlje v grmovje in z zadnjimi močmi upal, da me ne bo našel. In res, kar naenkrat je nehal brskati po grmovju in je odšel. Od utrujenosti in strahu sem zadremal. Zbudili so me človeški glasovi, videl sem tistega ogromnega od prej in še enega velikega in oba sta spet začela brskati po grmovju in me loviti. Bežal sem, kar so mi dale moči, a teh ni bilo več veliko in kmalu sta me ujela. Spet sem se znašel v škatli ... Potuhnil sem se, zaprl oči in upal, da bo vsega čim prej konec. Odnesla sta me ... In ko sta odprla škatlo, sem se znašel na toplem in suhem in pred mano je bila skodelica hrane in vode, vse čisto samo zame! Vsi so me božali in zelo prijazno govorili z mano – jaz pa sem jedel, jedel pa še jedel in jedel ... Dokler nisem slišal prijaznega glasu: »Ojoj, mali muc, zdaj imaš pa dosti za prvič, ti bo še trebušček počil!« Prijele so me nežne in tople roke in me položile v košarico z mehko in čisto odejico, me pobožale, rekle, naj se kar naspim in spočijem, da bom kasneje spet lahko papal.
Tako sem prišel k Teti Začasni in Njenim ljudem. Odpravili so mi glistice in bolhice in garjice, bil sem cepljen in kastriran, rekli so mi, da sem negativen in tega so bili strašno veseli, dobil sem nekakšen mali čip ... In moje skodelice so vseskozi polne in moja odejica je vedno mehka in čista. Lepo mi je tukaj, vsi me imajo radi – a ker je revčkov, kot sem bil jaz, vedno preveč, mi iščejo *za vedno* dom. Upam, da ga bom čim prej našel, da bojo lahko moji Tazačasni pomagali naslednjemu.

Bivša prostoživečka Tara

Živjo, naj se predstavim:
kličejo me Tara, saj mi je menda tako ime. Najraje sem v naročju oziroma za vratom svoje gospodarice (vsaj ona misli, da je, ha ha). Tam je tako prijetno toplo, da kar prrredem. Sicer se včasih upira temu mojemu početju, še posebej, ko leži pri miru in gleda v neko čudno pravokotno škatlo. Sploh ne vem, kaj je tam tako zanimivega, in ne vem, kaj ji ni všeč, ko pa jaz takooo uživam. No, tudi na kavču ni slabo, sploh, ko v bližini ni moje mačje cimre in tistega butlja, eeeem, mislim ... psa. Pa saj me ne motita toliko in včasih se skupaj celo igramo.

Moje življenje je res carsko, vendar še nekaj mesecev nazaj ni bilo tako. Kar nerada se tega spominjam. Bila sem prostoživečka. Če ne veste, kaj to pomeni, vam povem, da to pomeni biti brez doma, živeti na cesti, brez redne hrane, biti odvisen od dobre volje mimoidočih ljudi. Vsi niso bili dobri, nekateri so me brcali in podili stran, češ da sem umazana in grda. Ampak saj nisem bila sama kriva, da sem taka. Želela sem si le malo pozornosti, kakšno prijazno roko, ki bi me pobožala, in da bi vsaj enkrat na dan jedla. Nikomur nisem storila nič slabega, le želela sem preživeti.

Po nekaj letih takega življenja sem se verjetno komu zasmilila, saj so me vzeli s ceste in prinesli v ta raj, kjer uživam res lepo mačje življenje. Mnogi moji mačji prijatelji nimajo te sreče. Hvaležna sem vsak dan za ta moj lepi *za vedno* dom!

Čokoladna Spencer

Dobro jutrrro, pišem vam iz udobnega rdečega naslanjača, zvita sem v klopčič in čakam, da me postrežejo, kot bi si želela vsaka muca na svetu. Zajtrk je moj najljubši del dneva, saj vem, da me čaka še en super dan pri novi družini. Ali drugače rečeno edini družini. Še vedno me tlačijo more in tudi na kožuščku se mi pozna, kakšno življenje sem imela, preden sta me našla Nina in Klemen.
Najbolj se spominjam dneva, ko sem okoli sebe naenkrat videla samo črnino. Prebudila sem se prestrašena in lačna, v želodčku sem imela praznino, iskala sem mamo ter bratce in sestrice. Vajena sem bila topline, maminega mleka in igre z ostalimi. Vedno manj nas je bilo, kmalu pa sem ostala samo še jaz. Očitno me nihče ni želel, mogoče jim barva dlake ni odgovarjala, ali pa sem bila le preveč živahna ... Želela sem biti bela in dolgodlaka kot drugi muci, vendar le kaj bi lahko storila?
Na tisti mrzli in trdi podlagi sem se počasi zavedla, da je mama daleč proč, hrana pa še dlje. Izbezala sem se iz črnine in odtačkala iskat dobrote. Nekaj dni sem tavala, potem pa nisem mogla več niti zamijavkati, kaj šele vstati. Ko se je spustila noč, sem zaslišala šumenje. Z zadnjimi močni sem povzdignila glas in upala, da me opazijo. In res sta me. Pa ne le to, tudi objela in odpeljala.
Najprej ni bilo tako fino, malo so me prešpikali in pregledali, ko pa sem prišla v »dom«, kot ga imenujeta rešitelja, sem postala prava mačja princeska. Ime mi je Spencer in sem čokoladno rjava muca. Živim v majhnem stanovanju z najprijaznejšima človekoma, kar sem jih kdajkoli srečala, ki mi izkazujeta ljubezen in skrbita, da mi je vedno lepo. To je moja zgodba in vse, kar si želim, je, da bi tudi ostale mačke dočakale tako srečne zgodbe.

Poo

Bil sem še čisto majhen, ko me je en kosmat in čudno dišeč človek vzel moji mamici. Verjetno sem mu bil všeč, ker sem bil res majcen in ker sem imel lepe dolge čopke v ušesih ter krasen kožušček. Nisem bil vesel njegove družbe. Bil sem večkrat lačen kot sit, kar sam sem brskal po smeteh v hiši tega človeka, da sem našel kaj zase. Nisem vedel, kaj je zame dobro in kaj ne, zato sem zbolel. Tudi moji lepi učki niso bili več zdravi in težko sem dihal ... Strašno slabo sem se počutil.
K temu človeku je občasno prišla neka gospa. Ko je opazila, v kako slabem stanju sem, me je odnesla drugi gospe. Ona mi je dala zdravila in dobro papico in toplo posteljico in počasi sem spet postajal zdrav in lep muc, s čopki v ušesih in krasnim kožuščkom. Večkrat sem obiskal strička Veta in nazadnje mi je Teta Začasna rekla: »Tako, mali Poo, zdaj si pa kompletno poštiman«.
Ker sem bil lep in zdrav, so se mnogi zanimali zame, a Teta Začasna me ni dala kar tako. Prvič sem prišel v fajn družino z dvema otrokoma, kot sem bil tudi sam ... Pa me niso imeli dovolj radi. So rekli, da moj drekec smrdi in da puščam dlako. In sem šel nazaj k Teti Začasni. Drugič sem odšel skupaj s še eno muco v dom, kjer so imeli že kužka ... Pa me niso imeli dovolj radi. So rekli, da ne maram kužka in da nisem dovolj prijazen. In sem šel, skupaj s tisto muco, nazaj k Teti Začasni. Tretjič sem skupaj s to muco prišel h krasnemu mlademu paru ... Pa me ni imel dovolj rad in tako sem, skupaj s tisto muco, prišel k drugi Teti Začasni. Še vedno mi je hudo, da me nihče doslej ni imel dovolj rad, da bi bil njegov za vedno ... A tale Teta Začasna in Njeni so, kot kaže, res fajn ljudje. Mi pravijo, da če na celem svetu ni človeka, ki bi me imel neznansko rad točno takega, kot sem, bom pa pri njih ostal in pri njih dobil *za vedno* dom. Pa se sprašujem – je kje kdo, razen Tazačasnih, ki bi me imel neznansko rad točno takega, kot sem?

Pinna

Bila sem rojena na nekem zapuščenem podstrešju skupaj s svojimi bratci in sestricami. Mamica je okrog iskala hrano zase, mi smo se pa hranili pri njej. Bilo je fino, smo se skupaj igrali in mamica je pazila, da ne pademo dol s podstrešja. Moje učke so me vsak dan bolj bolele in kmalu jih niti odpreti nisem več mogla. Tudi ostali bratci in sestrice so imeli vnete učke, ampak ne tako hudo kot jaz. Nekega dne so na podstrešje prišli ljudje, ampak smo se vsi potuhnili in nas tako na srečo niso našli, čeprav so nas iskali kar nekaj časa. Naslednjič so nas našli, saj se nismo dovolj hitro skrili. Moje bratce in sestrice so našli po vseh možnih kotih in upala sem, da bodo kakšnega pozabili, ampak niso, odnesli so vseh pet in še mojo mamico. Ostala sem sama, bilo me je strah in celo noč sem mijavkala, da bi mamica prišla nazaj, a je ni bilo. Prišli so spet tisti ljudje, ker so slišali moje mijavkanje, ampak sem se potuhnila in me niso našli. Zjutraj sem spet mijavkala in so prišli ljudje skupaj z mamico in ker sem je bila tako vesela, sem pozabila, da se moram skriti. Odpeljali so me, bilo me je strah. Ampak kmalu sem videla, kam so me peljali ... K mojim bratcem in sestricam! Bila sem jih zelo vesela, očistili so mi učke in nosek, da sem lahko končno zavohala, kako omamno diši hrana. Bilo me je zelo strah ljudi, ampak kaj, ko je božanje za ušeski taaako pasalo, in dajali so nam neke okusne paštetke za male muce. Igranje je sedaj veliko bolj zabavno, saj ni nevarnosti, da bi kam padli ali da bi se nam kaj zgodilo. Imamo čisto sobo z ogromnimi plezalnimi drevesi, neskončne zaloge hrane in vode ter predane služabnike, po katerih se obešamo po mili volji. Danes sem zdrava in scrkljana muca – če bi vedela, da bo tako, se gotovo ne bi skrivala pred ljudmi na podstrešju.

Xena

Znašla sem se na nekem vojaškem območju, kamor so me odvrgli ljudje, ki imajo v lasti mojo mamico. Rekli so mi, da se bom tam že znašla in bo nekdo že poskrbel zame, ker sem majhna. Bilo me je zelo strah, skrivala sem se med grmovjem in le stežka preživela nekaj dni, dokler me niso opazili pravi vojaki in se obrnili na prave osebe. Spravili so me na varno, me pošteno nahranili in mi povedali, da bo vse v redu. Potem me je prevzela neka druga človekinja, ki me je vso vožnjo do doma booooožala in zato sem vedela, da mi ne bo storila nič slabega in me bo odpeljala nekam, kjer mi bo lepo. Ko smo prispeli, sem dobila čisto svojo sobico, svojo do vrha napolnjeno posodico s hrano in svežo vodo in končno sem se lahko po dolgem času brezskrbno naspala na mehki posteljici. Kasneje je moja človekinja ugotovila, da imam zlomljen repek in na sprednjih nogicah dve ogromni rani, ki sva ju vsak dan čistili, saj je rekla, da je ena že gnojna. Čiščenje ran je bilo zelo neprijetno, ampak sem bila vseeno zelo zelo pridna, saj mi je pomagalo in sta me nogici vsak dan manj boleli. Ko sem že mislila, da sem že iz hudega, me je začel boleti jeziček in ustnica, zaradi česar nisem več mogla jesti. Človekinja mi je povedala, da imam na ustnici in jezičku razjede, da me to tako boli in me je zato začela hraniti po brizgi s tekočo hrano na tisti strani, kjer nisem imela razjede, da me je hranjenje čim manj bolelo. Ni mi bilo všeč, da me sili s hrano, ampak sama pa tudi nisem mogla jesti, čeprav mi je človekinja ves čas prigovarjala, da moram jesti, če hočem zrasti. Prvi teden je bilo res hudo in sem že skoraj obupala, ampak moja človekinja ni, ves čas mi je prigovarjala, da moram jesti, ker le na tak način živa bitja zrastemo in zato sem se res trudila. Potem je bilo pa vsak dan bolje in kmalu sem lahko že sama jedla tekočo hrano, in potem ko so se mi razjede zacelile, sem z veseljem začela hrustati tudi briketke. Danes sem že velika muca, saj imam 1600 gramčkov, rane nimam nobene več in tudi razjede so se pozdravile, ostal je le še zlomljen repek, ki me pa prav nič ne ovira pri norenju z drugimi mački. Zeeelo rada se božam in dajem lupčke. Iščem dom, kjer me bodo imeli res radi, saj nočem biti nikoli več prepuščena sama sebi, in kjer bom imela vedno nekoga, ki me bo božal, jaz mu bom pa zlezla na ramo in mu dajala mokre lupčke

Joj, res so luštni

vsak nekaj posebnega

Nekaj novih fliškotov boste lahko posvojili že na jutrišnji akciji Hvala vsem pridnim in spretnim prstom, ki so sodelovali pri nastajanju

Ena od njihovih zgodb ...

Honey – dama iz tovarne
Pravijo, da sem se kar znašla pri tovarni. Takrat sem bila že tako utrujena od življenja in izmučena od vseh skrbi, ki jih prinaša življenje »na svobodi«, da sem bila drobna kot mladiček. Pri tovarniški menzi sem si občasno izprosila kakšen ostanek, kuharica mi je velikokrat pripravila kakšno malenkost in tudi varnostnik mi je včasih prinesel kakšno konzervico.
Dekletom iz društva za zaščito živali so sporočili, da se pri tovarni nahaja mladič. Ker sem bila že povsem obnemogla, sem se hitro pustila ujeti in ugotovili so, da sem pravzaprav odrasla muca. Bila sem sterilizirana, da me hormoni ne mučijo več, nato pa so me malo poredili.
Posvojila me je prijazna družina in rekli so mi, da sem lahko zunaj ali notri, kakor bom želela. Veste, po vsem tem času in prav nič prijaznem zunanjem svetu sem izbrala mehek kavč in toplo človeško naročje in tu sem srečna.

A lohk pliz, pliiiiz tistole oranžno-vijola rezerviram do jutri? Nujno rabim!

ne vem, ne vem