Če jan 21, 2016 6:10 pm Napisal/-a moksa
O hrani z nizkimi OH in diabetičnih mačkah je na internetu ogromno informacij, med ostalim na forumu, ki ga više gor omenjam in v knjigi iz mojega podpisa. Poznam tudi sama nekaj primerov diabetičnih muc, ki so že dlje časa brez inzulina in so to stanje dosegli le s striktno dieto: nizki OH, točno odmerjeni obroki ob vedno istih urah, nobenih priboljškov vmes (to so le glavne smernice).
Izkušnje z našo diabetičarko pravijo, da veterinarji (praviloma, ne velja za vse) o hrani nimajo pretirano veliko znanja, če sploh. Večinoma zaupajo trgovskim potnikom posameznih proizvajalcev in njihovih informacij/podatkov ne preverjajo. Nič bat, scena je bolj ali manj enaka po celem svetu, ne samo pri nas.
Merjenje glukoze: to je osnovno, če tega ni, ga lahko pokronaš do amena, ireverzibilno. Kako npr veš, da je maček v hipoglikemični krizi tudi dejansko v hipoglikemični krizi, če ga ne zmeriš? Ne veš. Oceniš na palec in mu daš pripravljeno glukozo, on pa v tilt, če je hudo visok. Kako veš, da je sladkor previsok in da je zaradi posledično povišanih ketonov njegovo življenje resno ogroženo? Ne veš, ne moreš vedeti, ker ni merjen.
In nenazadnje, kako veš, kakšen odmerek mu dati, če ne slediš meritvam? V resnici ne veš, lahko zgolj slediš ukazanim dozam z vsemi možnimi posledicami. Lahko imaš srečo en mesec, eno leto, tri leta (težko), potem pa - bam!
Skratka, merjenje je štart - od tu dalje sledi vse ostalo. Ko se enkrat navadiš in navadiš se v par dnevih, je to popolna rutina, ki je niti ne zaznaš več. Vse se da, tudi nevrotičnemu mačku meriti glukozo (sprobano), dajati infuzijo živčnemu agresivnežu, nuditi osnovno prvo pomoč boječki in še tako izbirčen maček lahko začne jesti mokro hrano. Težave so, seveda, a največje so ponavadi v nas samih.
Your Cat: Simple New Secrets to a Longer, Stronger Life
by Elizabeth M. Hodgkins