razmislek - ali imeti mucka ali ne?

Če že vnaprej veš, da boš kdaj tudi dlje časa odsotna, raje razmišljaj o posvojitvi dveh. Jima je gotovo lažje, ker imata stalno družbo drug drugega in se nivo stresa občutno zmanjša, kot če muc ostane sam. Skrbnice ti bodo tudi znale svetovati primerne kombinacije in verjetno izbrale mucka, ki nista toliko "občutljiva" in bosta tudi odsotnost svojega dvonožnega sostanovalca lažje prenašala/i. Sicer pa mislim, da potovanja niso takšen bavbav, da bi si zaradi njih moral človek odpovedati mačji družbi. Obstajajo celo podjetja, ki se ukvarjajo z oskrbo muc na domu - proti plačilu vsakodnevno nahranijo muco, očistijo wc, poskrbijo za igro ... Sicer nimam izkušenj z njimi, a v skrajni sili - če nihče od prijateljev nima časa in se ne moreš uskladiti z nobenim s foruma (kar se po navadi da) - se lahko obrneš tudi na njih.

Moje mnenje je, da je življenje v osnovi precej nepredvidljivo in težko
načrtuješ za 20 let v naprej, kolikor je želena življenjska doba mačke.
Marsikaj se bo spremenilo tekom sobivanja, od bivališča do zaposlitve,
števila sostanovalcev, denarnih prihodkov, zdravja ...
Prav tako maček tekom svojega življenja ne bo vedno enak, morda
se s starostjo razvijejo kronične težave, potreba po posebni
oskrbi ali dieti ...

Gre torej predvsem za pripravljenost, da sprejmeš žival z vsemi njeni
posebnostmi in potrebami, da postane del tvoje družine.

To potem avtomatsko vodi v to, da so njene potrebe pomembne in je nato
vključena v vse prihodnje načrte, naj bodo to manjše zadeve kot so
počitnice ali pa večje kot selitev skupaj s partnerjem, otroci ali selitev na drug kontinent ...

Če živiš sama in veš, da tvoje življenje vsebuje kar nekaj odsotnosti,
tudi jaz priporočam hkratno posvojitev dveh mačk, ki se dobro razumeta.
Tako bodo lažje tako dnevne odsotnosti kot potencialne večdnevne.

Se podpišem pod Skuiki. Kaj vse smo s Peri in Šapte v zadnjih 9 letih dale skozi ... Zamenjale 4 stanovanja ... Dva fanta Nekaj služb ... Morda se preselimo v tujino. Ampak vseh 5! Tako to je. Niti za trenutek ne pomislim, da ne bo šlo. Bo že šlo, bom že tako naredila, da bo šlo.

Se podpišem pod Skuiki. Kaj vse smo s Peri in Šapte v zadnjih 9 letih dale skozi ... Zamenjale 4 stanovanja ... Dva fanta Nekaj služb ... Morda se preselimo v tujino. Ampak vseh 5! Tako to je. Niti za trenutek ne pomislim, da ne bo šlo. Bo že šlo, bom že tako naredila, da bo šlo.

Haha, vidim da bi si imeli najini mački kaj za povedati

Se povsem strinjam z Skuiki in Jernejch, obe sta zelo lepo povedali, da če je muca družinski član, je pač vključena v vse kar nam življenje prinese. Vendar pa mislim, da oseba, ki večkrat na leto odpotuje za VEČ TEDNOV, bolje da nima živali. Mislim, da krajše odsotnosti niso problem, toda več tednov, je pa nekaj drugega. Žival je predolgo v stresu in tudi dobiti nekoga, ki ne živi na istem naslovu in bo več tednov hodil drugam oskrbovat žival, mislim da je misija nemogoče.

Sama imam zelo dobro varstvo v času odsotnosti, vendar je zame letni dopust ena sama skrb, kako bo, ko bova z možem odsotna.
Na žalost moramo v življenju pogosto izbrati in se pač odločiti za tisto, kar nam je ljubše

Gre torej predvsem za pripravljenost, da sprejmeš žival z vsemi njeni
posebnostmi in potrebami, da postane del tvoje družine.

To potem avtomatsko vodi v to, da so njene potrebe pomembne in je nato
vključena v vse prihodnje načrte, naj bodo to manjše zadeve kot so
počitnice ali pa večje kot selitev skupaj s partnerjem, otroci ali selitev na drug kontinent ...

Evo, tole sem hotela povedat z našo zgodbo. Tudi če nimaš nujnih zdravil 2x na dan, se vedno najde nekaj, glede česar se bo potrebno vsaj malo prilagajati. Če nam je to ok in smo na to pripravljeni, potem vse super. Če se nam bo zdelo, da nas žival omejuje pri naših željah in nam lahko celo predstavlja breme, potem pa pomojem boljše, da je nimamo.

Vsaka stvar, oseba ali žival je kdaj breme, ampak si rečeš: v dobrem in slabem...

Sem se spomnila na veterinarja pri katerem sva bila z Miškom urgentno, ker ni mogel lulati, ki mi je rekel, da če z živaljo nimaš veselja, jo je bolje evtanazirati.

Odgovorila sem mu, da tudi z možem nimam vedno veselja, pa je še kar živ....(in obratno, seveda).

Toliko....

Se ne bi mogla bolj strinjat!

Vsaka stvar, oseba ali žival je kdaj breme, ampak si rečeš: v dobrem in slabem...

Sem se spomnila na veterinarja pri katerem sva bila z Miškom urgentno, ker ni mogel lulati, ki mi je rekel, da če z živaljo nimaš veselja, jo je bolje evtanazirati.

Odgovorila sem mu, da tudi z možem nimam vedno veselja, pa je še kar živ....(in obratno, seveda).

Toliko....

Hahah, dobra. Pa še kako res!